Šultajs, saj izraz ta še poznate?
Je iz časov starih, še avstrijskih,
najdete ga v klasikov zapiskih,
če katerega doma imate.
Kot kanclajfuks sliši se beseda,
je slabšalna, kakšna pa bila bi?
Spačenke pri nas so v takšni rabi,
da vse jasno povedo seveda.
Dedek, rojen še v avstrijskih časih,
za šultajsa se je šolal, vemo,
vendar predvidevati pač smemo,
da ni bil pri prvih, ne pri asih.
Vlekel nogo je precej za sabo,
če ni pel, jecljal je kot pokora,
rekli zanj sošolci so, da mora
kam drugam, da ni za šolsko rabo.
Preden stopil sploh je za kateder,
policija ga jugoslovanska
je zaprla, skozi vrata stranska
so potisnili ga kakor sveder.
Pa zaprli, da se ohladil je,
dedek šultajs, še ne dvajsetleten,
za barabstva ruska predovzeten,
ki obnašal se pri nas je divje.
Ni za šolo, hitro so spoznali,
naj gre šolat se med vzhodne brate,
to bo, Dedi, so mu rekli, zate,
med politike so ga poslali.
Če bi ne prišel nazaj, se vrnil,
če bi Rusi k nam ga ne spustili,
če bi ne, bi ga še izgubili,
na če-bi-ne ne bi se obrnil.
A prišel je, prikravsal je Dedi,
zaplodil je sina, hčer in vnuka,
dal potomcu je dovolj poduka,
vnuček, glej, naj vlečejo te zgledi.
Vnuček Dedija ima naravo
mu podoben je v ravnanjih, ciljih,
da pa vse stvari so po pravilih,
preštudiral je naravno pravo.
Je v naravi, pravi, vse mogoče,
atavizem tam da je maksima,
Dedija posnema, skruplov nima,
se igra kot šultajs, kadar hoče.
Šultajs vnuček je, ne po poklicu,
po naravi pač, bomo dejali,
torej ste vsaj zdaj ga prepoznali?
Je podoben dedku in ljub stricu.
