Dolgo o Ostržku se ne sliši
nič spodbudnega, novic nobenih,
novih nič korakov narejenih,
tiho vse je, kot so tiho miši.
Kar se sliši, fant da je v zalivu
s svojo barko, Pepetom nasedel,
se domači svet je s tem zavedel,
da Ostržek zopet je v odrivu.
Na misijo da se je odpravil,
pet cekinov zakopal previdno,
vse bilo je kajpada nevidno,
ko kot gost jih v hipu je zapravil.
Za gorivo gre mu, so dejali,
barki ga njegovi primanjkuje,
tam v zalivu zdaj ga nakupuje,
mu poceni ga ne bodo dali.
Da odslej tja rad bi letal, pravi,
se zaliv mu k srcu je prirasel,
med kamelami da bi se pasel,
bojda to v Ostržka je naravi.
Da krepi večlateralne stike,
zapisali časniki so včeraj,
pa saj to počne Ostržek zmeraj,
v pesti mačje in lisičje klike.
Se krepi tako še narcisizem,
kosu ki lesa je lasten večno,
hej, Ostržek, plovbo mirno, srečno,
ko plačujemo ti tvoj turizem.
