Oj, mladost ti moja neugnana,
kam odšla si, kje si se zgubila,
nisva se tako dogovorila,
da zapuščaš me, ti stvar izdana.
Kam zdaj toneš, moja ti mladina,
spremlja te le kupček ostarelih,
resigniranih in obnorelih,
ena sama starostna skupina.
Lišpaš se, mladina in ohranjaš
pri življenju le še s preparati,
zate je prispevke treba dati,
vdano ti dobrotnikom se klanjaš.
Vdano klanjaš, komaj se prepogneš,
s tal pobiraš oblasti darove,
ne uspe doseči ti prenove,
se ugaševanju ne izogneš.
Da deluješ, praviš, progresivno,
a da zdravljenje ti ne pomaga,
vedi, tvoja so zdravila draga,
za oskrbo si paliativno.
To pomeni, ni več ozdravitve,
kakor se večer rapidno krajša,
zgolj oblast ti bolečine lajša,
ti pa veš, da ni nazaj vrnitve.
Zdaj vzdržujejo te še umetno,
staraš naglo skupaj se z večerom,
z notranjim sesuvaš se nemirom,
tvoje preživetje ni verjetno.
Oj, mladina, vedno bolj starina,
kot večer čedalje bolj ugašaš,
tudi če servilno se obnašaš,
nočna te odnesla bo temina.
