Gospodar podéduje kmetijo
in na njej živino prav uborno,
da bilo bi kmetovanje vzorno,
vložil vanj bo zadnjo energijo.
Šarca konja, tega bo postavil
za vlačilca, za lokomotivo,
ta mu namreč nudi perspektivo,
da lahko bi z gruntom kaj napravil.
Konja hvalijo na vse pretege,
šarca božajo, kot da božanstvo
je na gruntu, njega pa poslanstvo,
da prikrije bistvo vse natege.
Premišljuje šarec, kje potegnil
najprej bi ta voz, si vzame leto,
pa še drugega pol, prizadeto
vprežen v voz sam sebe bo zategnil.
Zateguje, hotel bi zorati,
pa pri prvi obtiči že brazdi,
bi pritožil šarec se pri gazdi,
a ne gre, bo treba v drugo dati.
Koliko je možnosti prestavnih,
Šarec konj pri gazdi povprašuje,
tole je, spoznava, dosti huje
kakor vseh izpitov šest popravnih.
Če imel bi puško, bi zagnal jo
tisti hip v najbližje koruzišče,
naj jo gazda po koruzi išče,
ki v kupčijo vpregel me je kravjo.
S koruzišča poklapan odtava,
kajti niti meta več ne zmore,
dosti konjske je bilo pokore,
zdaj glasno se mu smeji še krava.
In nauk zgodbe? Za premislek vzemi
znatno manj si kakor šarec časa,
in pa tega, kdo je prva klasa
laskavcem zlaganim ne verjemi.
