Dvignil je levico v šoli Franček,
rad bi zoper Tončka se pritožil,
s kletvicami se je oborožil,
bruhal ogenj kot kak piromanček.
“Ni Boga,” prav besno je izdavil,
“v tem razredu ne, pa naj kdor hoče
se zaradi tega tu razjoče,”
več ni mali Franček skupaj spravil.
Na predsednika jezil razreda
se je, ker je ta Boga omenil,
Franček se je od togote penil,
z levo suval Tončka je, soseda.
Za retorično da gre vprašanje,
je potem še nekaj onegavil,
preden se nazaj je v klop pospravil,
zlil s klopjo se fant v prvotno stanje.
Trkal je in sikal še čez vero,
se jezil, da Bog bi ga uslišal,
ta pa ga je pustil, ne utišal,
ker ima za trčke drugo mero.
