Je pomlad že zdavnaj čisto mimo,
v najhujši poletni smo vročini,
v tisti, ko se pes nenehno slini,
prav na sredi, daleč še pred zimo.
Kar pojavi se pomladna ptička,
ki se skrivala je dolga leta,
ekstra ptičica za nas opleta.,
znana je – rumena golobička.
Naj bila znanilka bi pomladi,
renesanse že propadlih časov,
prileti zdaj v družbi nekaj asov,
tema čivkanja je: Več ne kradi.
O privatizaciji se poje,
ptička s kljunčkom kaže na ujede,
razne orle, jastrebe, poglede
da uprli stran bi, vsak na svoje.
Ona da nedolžna je, rumena,
odtujila zrna ni resnice,
vsega krive da so druge ptice,
krasti žito nima da namena.
Je bila premlada, ko zobáli
drugi tam na družbeni so njivi,
takšne vrste ptiči, ti so krivi,
njej še zrnca da niso dali.
Gledali so golobičko, jasno
vsem bilo je, da ji prede trda,
bi sicer ravnala, ve se, zgrda,
in molče kosila, prav nič glasno.
Če bilo po njeno bi, po ptičje,
kakor svoje čase bi storila,
ne bi se rumenokljunka skrila,
bo ravnala spet po golobičje,
Gledali so ptičko golobičko
nejeverno, ki so jo poznali,
vedeli, da v kletko bi jo dali
tisti, ki imajo čast sodniško.
