Smrt fašizmu – svobodo narodu ali S.f.-s.n.. kar pomeni Spet farbajo slovenski narod od leta 1945 naprej. Naj spomnim, da ni pravilno svoboda, kor so pisali in še pišejo temveč svobodo – koga ali kaj. Sedaj pa k energetiki. Avstrija nas je napadala zaradi jedrske elektrarne v Kršklem (NEK) in naj bi jo zaprli. Istočasno pa niso nič rekli o bližnjih čeških, ki so imele „dvomljivo“ rusko tehnologijo. NEK se je obrnil na Petrol Zemeljski plin (PZO), da bi se priključila na obstoječe omrežeje, če bi morali zapreti NEK. Če bi se NEK priključil na obstoječe omrežje zemeljskega plina, bi naenkrat posesali iz vseh cevi plin z gospodinjskimi štedilniki vred. NEK bi potreboval oskrbo po posebnem plinovodu. Ker ni bilo treba zapreti NEK, ni bil potreben novi plinovod.
Pomanjkanje električne energije lastne proizvodnje v Sloveniji je sprožil idejo, da bi bila elektrarna v Brestanici vršna z uporabo energenta zemeljskega plina. Ker je šel trboveljski rudnik h koncu in tudi s tem Elektrarna Trbovlje sem se kot vodja razvoja v Petrolu zemeljski plin odpravil v premogovni revir ob Savi. Na prvem sestanku so bili vsi navdušeni nad plinsko pipico. Čez dva meseca pa so mi „vljudno“ pokazali, kje v zidu je zidar pustil luknjo. Premogovni (uvozni) lobi še ni odmrl. Elektrofilterski pepel iz termoelektrarn bi lahko uporabili za izdelavo zidakov. Ne poznam sestave, vem pa, da so iz Šoštanjskega hoteli delati opeke in zidati stanovanjsko sosesko v (Titovem) Velenju. Na srečo, so raziskave pokazale, da seva.
Dolgoročni prostorski plan 1986-2000 je predvideval tretji pomol v Kopru za sprejem tankerjev z utekočinjenim zemeljskim plinom. Plan so spremenili in se odločili za razsuti tovor na tem pomolu. Ob vetru so ob razkladanju premoga Koper zavili v črnino. Ob boksitu pa se vsi vpisali v partijo. Razpis Pentagonale (Avastrija, Madžarska, Slovenija, Hrvaška, Nemčija) je po razpisu kot najugodnejšemu ponudniku Petrolu zemeljski plin zaupal izdelavo študije izvedljivosti. Na tem mestu se opravičujem, da nisem citiral ministrice za infrastrukturo, ki uporablja socialistični arhaični izraz investicijski program. Ta je bil seveda v SRS in SFRJ vedno izvedlljiv, pa četudi ni upravičil pričakovanj nekih disidentov uspešnega obratovanja. Terminali utekočinjenega zemeljskega plina so zelo blizu kopališč. v Belgiji, Italiji … Visoke nastale temperature ob uplinjenju plina iz tekočega pri temperaturi okoli 156 stopinj pod ničlo do okoli osem stopinj je možno „prevesti“ v poceni električno energijo. Piskre ali plinohrame bi lahko vkopali v zemljo in nad njimi zazelenili. To ne bi motilo okolja. Piskri blizu Kopra so nadzemeljski, pa nikogar ne motijo. Bili smo uničevalci okolja in prostora in popljuvani. Nismo se upirali in ohranili energetske lobijske nizke udarce in začeli dobivati zemeljski plin iz Alžirije.
TEŠ 6 in njiihovi zagovorniki niti malo niso pomislili na zemeljski plin. Morda bodo le v peči metali velenjski lignit, kolikor ga bo ostalo od proizvodnje pohištva, za kar bi bil primernejši. Ostane pa še Indonezija in zavijanje v črnino Kopra.
Ko sem slišal predsednika Vlade Republike Slovenije, da bomo zgradili novo jedrsko centralo, sem mislil, da še vedno igra pod kozolcem. Slovenci, ne, ni igral, to je resna zadeva. Nova centrala naj bi stala v okolici obstojelče. Tako bi pošiljali tok kar po istih žičkah. Morda bi jih bilo treba malo obložiti, pa čeprav za maslom z glave idejnih botrov. V Krškem je že izkušen kader, je zatrdil župan. Tega ne bo treba seliti na oddaljeno lokacije gromozansko velike Slovenije, kar se je slabo pokazalo pri preseljevanju naroda slovenskih policistov. Svetujem postavitev nove NEK II kar nad obstoječo, ker bomo prihranili veliko denarja za nakup zemljišča. Pa tudi v okolici je železnica zelo blizu, okoli 200 metrov, po kateri vozijo vse vrste cistern z nevarnimi snovmi, na drugi strani je speljan magistralni plinovod, malo manj kot 500 metrov od jedra nuklearke. Tako ne bo treba temeljiti nad tiri ali nad plinovodom tega zahtevnega objekta. Z gradnjo ene centrale nad drugo ali tik ob drugi bi bili zopet edinstveni na svetu, kot največjo mortadelo, množičnega plesa četvorke, največje butare in podobnih pomembnih dosežkov. Prepotoval sem tudi Francijo in Švico, zaradi ogleda lokacij jedrskih central in plinskih terminalov, vendar našega „nuklearnega dvojčka“ nisem videl nikjer. Zemeljski plin za NEK II bo nedvomno strogo prepovedan. Ekspertize naj pristojni naročijo znanim strokovnjakom, ki so že večkrat za „simbolične“ cekine favorizirali energente, katere so ponujali nedotakljivi in nezmotljivi revirski kopači premoga in distributerji ionov in anionov.
Aleš Guček, Ljubljana
