Jelen je pritaval v našo hosto,
ni od tod, je bolj iz dolnjih krajev,
kjer navajeni so takšnih zmajev,
ki po gozdu blatijo na gosto.
Prepoznali brž so ga po blatu,
ki ga nasmetil je med drevesi
in podobno je rdeči pesi,
vonj pa, kakor da ti je ob vratu.
Jelen Pašič to bo, je na dlani,
v žnablje ves zadebeljen kot šema,
glas pa tak, da tisti, ki ga snema,
znašel sam se hitro bo na strani.
Pa ne od strahu, ker jelen tuli,
jelen Pašič, dobro prepoznaven,
važen, ker domišlja si, da slaven
je, ker kot kopitar travo muli.
S kamero ta jelen je pobraten,
ki se imenuje jelen Pašič
in ki daje vtis, kot da kis Ašič
pil je prekomerno, kis odvraten.
Rogovilež bi smetil in blatil,
tulil, rukal kakor nočna mora
in smetil, kot okrog kolodvora
je nastlano, svinjarije klatil.
V našo hosto skratka je zablodil,
misli, da lahko počne, kar hoče,
čakaj, jelen Pašič, bo še vroče,
ko se te bo kdo zares sposodil.
