Na Kradeljevo ploščad tecimo,
tam so vedno naši zbrani brati,
tam so naši rdeči rezervati,
Bežigrad, tja naglo ubežimo.
Rekli so in tja se napotili,
da Prešeren si je res oddahnil,
če bi mogel, bi se jim umaknil,
k sreči so ga sami zapustili.
V suženjstvu zakleti smo čez teden,
v petek pa kot sužnji vdano zbrani
tekamo okoli po Ljubljani,
tak je trening leve noge reden.
Predlog to za petkovo je himno,
do sobote se lahko prepereva,
kar pa melodijo tu zadeva,
gre, se ve, za opcijo intimno.
Vsak lahko kar koli si prepeva,
itak gre za žvižge papagajske,
ko zbero se ptice bežigrajske,
da celo Kradelj ob njih zardeva.
Da o Broziču ne govorimo,
ta bi s pendreki razgnal jih v hipu,
vdano temu vzklikali bi tipu:
»Otok gol je, tam si dom zgradimo!«
