V poletnem času mi je v roke prišla čudovita knjiga z naslovom Kam pa ti hodiš v šolo? avtorice Gite Mateje de Laat, ki me je naravnost navdušila. Knjiga je novost v Sloveniji predvsem z vidika šolanja na domu. In nočem, da kdor koli kar takoj reče, uh, kaj pa socializacija otrok (kar je največji predsodek), to so neki čudni starši, fanatiki, ki razvajajo svoje otroke, vegani, tisti ki ne zagovarjajo cepljenja otrok, tisti, ki razvajajo otroke itd. To lahko ves čas poslušamo in beremo v dnevnih novicah, ko se piše o vzgoji in izobraževanju otrok, takim predsodkom se pridružujejo tudi učitelji in ravnatelji v šolah, oziroma družba nasploh. Hkrati pa čedalje več staršev obupuje in daje kritiko javnim šolam, češ, učni načrti so preobsežni, veliko je učenja na pamet, veliko je učenja, ki ga otrok ne potrebuje za svoje nadaljnje učenje, otroci in najstniki so preobremenjeni, ves čas pod pritiskom. Ko pa starš omeni, da svojega otroka šola doma, je pa spet vse narobe.
V tem prispevku ne bom lobirala za šolanje na domu, za to se vsak starš sam odloči. Knjiga me je navdušila, seveda tudi sama razmišljam skupaj s partnerjem v tej smeri, da svojemu sinu, ki je zdaj vrtčevski otrok (pa je šel v vrtec pozneje kot večina otrok), omogočiva šolanje, ki mu bo dalo ne samo izobrazbe, znanja (in tudi vsega balasta, ki ga ne bo v življenju nikoli rabil), ampak da se bo v šoli dobro počutil, da se bo počutil sprejetega, da mu bo omogočen tudi individualni razvoj in da se bo upoštevalo tudi njegove individualne potrebe. To se v javnih šolah velikokrat ne da oziroma vem, da so nekateri učitelji in ravnatelji izjemni in veliko dajo na individualne potrebe otrok, vendar jih sam sistem ter zakonodaja „štopata“ oziroma zapovedujeta, kako morajo delati. Zato razumem vse starše, ki šolajo otroke doma, da želijo dati svojim otrokom nekaj več. In v knjigi je zapisanih veliko izkušenj ostalih staršev ne samo avtorice, da se šolanje na domu splača.
Knjiga me ni navdušila samo zaradi tega, ker si nekateri starši upajo stopiti na neznan teren in si upajo tvegati, ampak me je navdušila tudi predvsem zaradi tega, kar sem napisala tudi v naslovu mojega prispevka, torej, da bi morala biti družina vedno na prvem mestu v življenju vsakega otroka. To se premalo poudarja. Ker mislim, da tudi država nima interesa, da bi zaščitila družino z vsemi sredstvi, ki jih ima na voljo. Zato smo torej starši odgovorni za to, da nudimo svojim otrokom najboljše, kar jim lahko damo. In tukaj zagotovo ne mislim materialnega blagostanja, ampak vse, kar je povezano z odnosom med starši in otrokom, z otrokovim čustvovanjem, varno navezanostjo na starše, z njegovimi potrebami, željami, postavljanjem mej, njegovo radovednostjo, njegovim preizkušanjem meja, učenjem prek napak, z njegovim razvojem socialnih veščin, z njegovim razvojem miselnih sposobnosti, s spoznavanjem potreb drugih ljudi in kje imajo drugi meje, z njegovo sposobnostjo refleksije, z njegovim izražanjem in obvladovanjem čustev, z njegovim soočanjem s težkimi situacijami, ki se jim ni mogoče izogniti v življenju, saj je življenje sestavljeno tako iz lepih kot tudi težkih trenutkov. Otroci so spontani in iskreni in povedo, tako kot mislijo, šolski sistem pa jih „ukalupi“, naredi povprečne, apatične, nezainteresirane, uporniške, nemočne, ni jim omogočeno razmišljati po svoje, ubijejo jim domišljijo in radovednost. Ravno tega nočem pri svojem otroku. Zato sem res hvaležna avtorici Giti Mateji de Laat za tole čudovito knjigo.
V prvem delu avtorica piše predvsem o tem, kaj je šolanje na domu, o pomenu družine za odločitev za šolanje na domu, kako je zbirala informacije, da bi lahko omogočila svojim otrokom šolanje na domu, o odločitvi za šolanje na domu, za katero je treba trdno stati.
Dalje opiše slovensko zakonodajo, ki res omogoča staršem šolanje svojih otrok na domu, a tudi vse izzive staršev, s katerimi se srečujejo, ko se odločijo, da bodo svoje otroke šolali doma (ves porabljen čas in trud, stike šolajočih se otrok na domu z drugimi vrstniki, znanje staršev, pritiske okolice – predvsem predsodki v zvezi s šolanjem na domu).
Avtorica prikaže raziskave, ki so bile izvedene o šolanju na domu, predvsem glede razlogov in motivacije staršev za šolanje na domu, glede razvoja socialnih veščin šolarjev na domu, učne uspešnosti pri teh šolarjih in kaj pravi slovenska raziskava o šolanju na domu.
Avtorica razloži, kaj so prednosti šolanja na domu, našteje na primer boljšo kakovost usvojenega znanja, prilagodljiv učni urnik, dober odnos med starši in otroki ter spregovori tudi o socializaciji. Avtorica v nadaljevanju razloži, kako poteka sodelovanje med doma šolajočimi starši in šolo ter opiše, kako poteka dan šolarja na domu. Na koncu prvega dela avtorica opisuje tudi to, kako so starši v preteklosti šolali otroke doma, kakšne so bile oblike izobraževanja na domu skozi zgodovino in kaj je prinesla uvedba šoloobveznosti. Izvemo tudi, kako je šolanje na domu urejeno v drugih evropskih državah.
V drugem delu pa avtorica spregovori o teoriji navezanosti, njenem pomenu za učni proces, socializaciji in razvoju socialnih veščin, kjer se avtorica opira na delo kanadskega razvojnega psihologa dr. Gordona Neufelda, glede razvoja miselnih sposobnosti in vitalno čustvene vzgoje pa črpa iz del slovenskega psihologa Janeza Svetine.
Zagotovo mi je drugi del dal še več zagona pri tem, da zaupam sebi in partnerju, da delava dobro pri vzgoji svojega otroka, da nama je najbolj pomembno, da preživiva čim več časa s svojim otrokom, se z njim igrava, smejeva, jočeva, ga ne obremenjujeva z nepomembnimi stvarmi, ga upoštevava, mu prisluhneva, mu stojiva ob strani, mu razlagava stvari, ga navdušujeva za življenje, ga spremljava v njegovi nedolžni in spontani otroškosti, ga imava neizmerno rada in mu hkrati postavljava meje, ga učiva, sva mu zgled v vseh vidikih, se mu opravičujeva, se mu zahvaljujeva, slediva njegovemu individualnemu razvoju, sva potrpežljiva in ga ne siliva v ničesar, kar on pokaže, da noče, skupaj z njim prebolevava boleče trenutke in frustracije. Seveda pa pridejo tudi obdobja, ko je težko, ko sva s partnerjem utrujena, ko otrok ne popušča, ko išče pozornost, ko vzorci iz primarne družine trkajo na vrata in bi najraje vse pustil, vendar se potem spomniva na vse, kar nama otrok daje. In to odtehta, da greva naprej, se učiva, iščeva nove načine, kako priti do otroka. Nama je to prioriteta in verjameva, da se nama bo to obrestovalo. Tako sva se po mojem končanem porodniškem dopustu odločila, da grem jaz v službo, oče pa bo ostal doma z otrokom, da mu ne bo treba takoj v vrtec. Sledila sva temu, da je domače varstvo najboljše za otroka, da je navezanost otroka na mamo in očeta najboljše, kar lahko izkusi, pa četudi je bilo treba finančno zdržati in se omejiti pri nekaterih stvareh. Vendar nama v ničemer ni žal, da sva se tako odločila. Celo ves čas imam občutek, da bi lahko še zamaknila odhod sina v vrtec (sin je odšel v vrtec malo pred 3. rojstnim dnevom), čeprav se je po enem letu obiskovanja sin navadil na vrtec. Seveda pa je prvo leto tudi veliko manjkal zaradi večkratnih prehladov, vnetij ušesk in podobnega. Zdaj tudi že pediatri večkrat poudarijo, da je smiselno imeti otroke v domačem ali privatnem varstvu do 3. leta starosti, če ta možnost obstaja, saj se tako izognejo mnogim stiskam, ko je malček non stop bolan. Seveda je pomembno, da si otrok izgrajuje imunski sistem skupaj z vrstniki, vendar je lažje, če je otrok starejši, vsaj tako se je pokazalo pri sinu. Ko je zbolel, je lažje razumel, da mora počivati, da mora vzeti zdravilo, da mora ostati v stanovanju, da je treba iti k zdravniku, da je treba dati kri, da je treba pregledati ušeska itd. Pri dojenčku je seveda to težje.
In tudi specialna pedagoginja in integrativna psihoterapevtka Alenka Orešnik, ki jo zelo spoštujem, pravi, da vrtec v prvi meri potrebujejo starši, ker gredo po porodniškem dopustu nazaj v službo, v najzgodnejšem obdobju ga otroci sploh ne potrebujejo. Zato apeliram na to, da če obstaja možnost, da lahko otrok ostane doma ali vsaj v privatnem varstvu (babice, dedki, prijatelji) dlje časa, je to zelo koristno za otroka. Avtorica pa svojih otrok sploh ni dala v vrtec, saj pravi, da ji je primarna socializacija najbolj pomembna in to nadaljuje tudi pri šolanju svojih otrok na domu.
Lahko povem, da sin nima nikakršnih težav z navezovanjem stikov že od malega, druži se tako s svojo generacijo kot z mlajšimi otroki in starejšo populacijo. Ampak nikakor pa ne bom dovolila, da bo primarno socializacijo družine prevzel vrtec ali kasneje osnovna šola. Ker je sin decembrski otrok, bova tudi odhod v osnovno šolo s partnerjem preložila na eno leto pozneje.
Vsem priporočam v branje knjigo Kam pa ti hodiš v šolo?. Predvsem pa, vzemimo si čas za svoje otroke. To ni nikoli stran vržen čas. Zaupajmo svojim otrokom, upoštevajmo jih, spoštujmo jih, vse to nam bodo vrnili. In naj bo vsak dan poln smeha, objemov, poljubčkov in besed „rad te imam“, „hvala“, „oprosti“…
