Ko na pasji ravni pogovarja
se skupina cuckov in nedelja
januarska je, tam ni veselja,
lajež zgolj zamolkel odgovarja.
Pasja ni ravén nivo nekakšen
za pogovor, temo kinološko,
bolj za stvar je to viktimološko,
temu je nivo primerno takšen.
Cuckov na pohod se spet odpravi
čedna vrsta, saj se ve, kateri
zraven biti morajo, na štiri
se postaviti, ukaz kot pravi.
Na ukaz je letos eden zraven,
ki je pasme nam še nepoznane,
tokrat tudi ta ob zori vstane,
dvigne z njimi se na pasjo ráven.
Kličejo ga Zori, naj posavske
bil bi pasme, a gonič ni, vemo,
ko med cucki tokrat ga uzremo,
vidimo, ni psiček vrste klavske.
Zori psiček je samo navaden,
se zato k najmanjšemu prislini,
da je vdan, ves čas pohoda hlini,
s situacijo ves barvno skladen.
Ob najmanjšem Zori se postavi,
cucek, ki brez gnezda zgolj še tava,
in sporoča, moja pot je prava,
vaši sem prilagojen naravi.
Gledajo spod čela ga, z višine,
je že prav, da vdan si, se dobrikaš,
toda pazi, kam svoj smrček vtikaš,
da te ne pogoltnejo globine.
Vemo, kakšne ti si pasme, Zori,
zimski dobrikant si, se dobrikaš,
in za nami v vrsti se pomikaš,
a ne misli tega, da smo nori.
Zimskega poznamo dobrikanta,
je prihuljen, se dobrika vdano,
prepoznaš v njem bitje preprodano,
stari prototip kolaboranta.
Naj gre z nami tokrat še, dejali
so na pasji ravni, in v koloni,
a potem naj se ta Zori goni,
kaj bi štango takemu držali.
