Vstala je, zazrla se v zrcalo,
zopet več bilo je gub na licu,
notranjemu je sledila klicu,
da le nekaj ji bo pomagalo.
Se zazrla v hišo je na levi,
tam soseda vidno se šopiri,
na levici, joj, pri moji veri,
zopet bo cvetela punca drevi.
Kaj storiti naši je zrcalki,
ki ji leva skrajno je soseda
konkurenčna, ona pa vsa bleda,
bolj podobna prazni je črpalki?
Da še sama v levo se pomakne,
ne pomaga, tam je konkurentka,
ona, ostarela repetentka,
raje naj sosedi se umakne?
Stvar premisli, šla se bo zeleno,
v novo se obleko mamca dene,
se domisli brž zelene scene,
bo igrala damo urejeno.
In ker dež obleko vso ji zmoči,
zdaj dodatno išče še rešitev,
svoje usmeritve potrditev,
se za boj podnebni brž odloči.
Cela v preobleki zdaj zeleni
zoper dež in sonce se zaganja,
tisti smrklji z leve s tem oznanja,
kdo je glavni, frfri pritepeni.
Vse lepo in prav, a malce pozno,
draga greste se soseda bitko,
tole bojevanje vaše bridko
prazno je, če še tako pompozno.
Tale mamca skoraj sto jih šteje,
sedemdeset let nadvse dejavna
zdaj vsa zaskrbljena, nič več glavna,
jezna je, ker sonce vse bolj greje.
V sonce in oblake se zaganja,
se odeva revica zeleno,
da je konec in vse izgubljeno,
levo, desno čisto vsem oznanja.
Je zelena skrajno in podnebna,
upa, da še kdo jo kdaj opazi,
eden le z jezikom jo oplazi:
bolj ti črna pristoji, pogrebna.
