Darjan naš postal bi delovodja,
mnoge prej opravljal je poklice
in v veselje spravljal svoje strice,
le kot Mirko ni bil vlakovodja.
So zaenkrat ga od vlakcev dali,
drugim da stvarem se naj posveča,
češ morda ga tokrat pamet sreča,
ko k zidakom fanta so poslali.
Prva je naloga da število
šestinštirideset njih sestavi,
fantu so v pomoč zidaki pravi,
za seštevek že zagotovilo.
Darjan pa zidake ko obrača
in ko išče dobre v njih gradnike,
se prikažejo mu čudne slike,
te besede fant ob njih prevrača:
»Cégu praz´n, cégu čist je vótu,
dobr´ so me nategníl, vam rečem,
rajš´z gradbiša čimprej stran utečem,
ga ne najdem cegla, tud´ čeb hôtu.«
Misel votla, kot opeka prazna,
za resnično hitro se izkaže,
vótel mu zidak v obraz ne laže,
slika je gradbišča prav porazna.
Darjan naš postal bi delovodja,
miselne ubira fant klančine,
se prebija sam čez serpentine,
fant brez znanja in pa brez orodja.
