V mestu se sprehajal okupator,
lep aprilski dan je bil pomladni,
v uniformi svetil se paradni,
mu poklonil jo je imperator.
Italjanski kralj, car abesinski
bil bi zagotovo nanj ponosen,
okupator hodil je zanosen,
hvalnico pel hiši je sardinski.
Večna pot, tam, kjer stojijo vile,
ga spominjala je na Toscano,
našel mož domačnost je iskano,
pot bila vsa polna je idile.
Tivoli na dom ga je spominjal,
kot da znašel se je blizu Rima,
se oziral je na krono Krima,
kar naenkrat pa močno preklinjal.
Ko se je sprehajal okupator,
silen ga upor je iznenadil,
vetra piš klobuk mu je pogladil,
se jezil je mož na ventilator.
Moral si je perje z glave sneti,
veter namreč vanj se je uprl,
a se okupator ni ozrl,
malce moral je le pohiteti.
Ko bi vedel, kakšno je dejanje
vetra bil upor tedaj junaško,
salutiral bi mu po vojaško
in naročil godbi bi igranje.
