Vrnil se Napoleon je Prvi,
z Elbe, s pustega nadvse otoka,
spet ječi Evropa, silno stoka,
vse diši po zmagi in po krvi.
Tak razplet je mali Charles sanjal,
leto dni po lastnem ko porazu
vrnil se je in si na obrazu
bral mu, da bo zopet zdrahe zganjal.
V boj spusti se po napoleonsko,
še akcent francoski spet prevzame,
s koalicijo boriti jame
se takoj, po svoje, po salonsko.
Vojna koalicijska iz časov
se cesarja naj Napoleóna
ponovi, a Charles ga pokrona
kakor kockar, ki ob pet je asov.
Mu orožja manjka in streliva,
pa kar s puhlicami obstreljuje,
z vsako bolj mizerno dokazuje,
da nasprotna stran je vsega kriva.
Posadi si krono fant na glavo,
vidi se kot kralj in zraven cesar,
drugega zaznava več ničesar
kakor puhlo lastno kvazi-slavo.
Samopašen je in skrajno važen
Karla Velikega oponaša,
upanje na zmago pa ugaša,
slednjič je hudo tepen, poražen.
Se imel je za Napoleóna,
svojih sto dni končno le dosanjal,
ko lahko norčije je uganjal,
in krasila ga je norčka krona.
