Kdo čez mejo v naš okvir se štuli,
kdo nas gleda prav brez vsake meje,
verolomno se v obraz nam smeje,
kdo v zadevo našo vsako bulji?
Štuljenje je prav nevljudno, jasno?!
Štuljevcev nesramnih je število
vsak dan večje, njihovo gonilo
pa z oddajo sleherno bolj glasno!
Naše meje so branik trdnjave,
vanje naj se glasnež tak ne vtika,
ker postaja namreč motna slika,
širijo novice so neprave.
Če se takih vedno več prištuli,
kaj s trdnjavo bo in kaj bo z nami,
le kako ubranimo se sami,
skrajni levi pol utrdbe tuli.
In če padla slednjič bo trdnjava,
ko sesuje mlačna se sredina,
oh, tedaj, gorje ti domovina,
glasna bosta zakon in postava.
Se zato upiramo kot tigri,
kakor levi, beštije brezmejno,
saj vemó, da mi potem idejno
niti v praksi več ne bomo v igri.
Se držimo vedno bolj pristransko,
z drugimi besedami: ob strani,
glas prištuljen zlahka nas odstrani,
pravzaprav odpihne nas dejansko.
Se borimo, pa čeprav je jasno,
štuljenje da meje nam radira
in brezmejnost naš branik podira,
da se konec bliža vse bolj glasno.
