Je v Butalah zopet vse narobe,
zdrava pamet jim je popustila,
se drugam, v Tepanjce napotila,
pravzaprav je čisto šla po gobe.
Tat Cefizelj, dobro znan razbojnik,
nad butalsko šel je gledališče,
češ da to le kriminalke išče,
da njegov bil plagiat je dvojnik.
Če bi dvojnika pač ne razkrili,
sam prijavil lastno bi tatvino,
češ da za njegovo gre lastnino,
ki so drugi mu jo odtujili.
A ker so Cefizlja prehiteli,
kaj mu potemtakem preostane,
gledališčnike okrca zbrane,
ker narobe vse so razumeli.
Je bila komedija dejanje,
ki Cefizlju se grdo očita,
vsa je zgodba prav iz trte zvita,
sploh tu šlo ni za odtujevanje.
Se Cefizelj joka, da vse poka,
ker je vendar kazensko ovaden,
ker pri kraji bil je iznenaden,
pol Butal z njim skupaj milo stoka.
Je za radio že dal izjavo,
da so vzeli mu identiteto,
s tem ukradli so mu digniteto,
kršeno je nadbutalsko pravo.
Ni Cefizelj pravi bil ovaden,
v igri namreč dvojnik je hudobni,
oh, kako so ti Butalci zlobni,
je Cefizelj ta, ki je okraden.
Mediji iznašli so butalski
salomonsko skupaj z njim rešitev,
da za dostojanstva gre kršitev,
saj se imenuje tat – Kobalski.
