Scena je v scenariju naslednja,
Romeo pred Julčkin dom sam stopi,
megafon na baterije vklopi,
igra je dodelana, vsa zgledna.
Romeo zavpije pod balkonom:
“Julči, pridi dol, da te zasnubim,
ko bo virus mimo, ti obljubim,
k tebi priletim z najboljšim dronom.”
Julčka vpraša čez balkon sosedo:
“Ti, a ta iz našega ni doma,
ki tam doli z nekim loncem roma
in prosjači, bitje čisto bledo?”
Ne da vedela bi, Julči draga,
nekam znan se zdi mi na daljavo,
čudno v roki res drži napravo,
tuli, jo potem na stran odlaga.
Julčka gleda, vedno bolj razmišlja,
le od kod se vzel je, je predsednik?
Prej mrliški zdi se ji oglednik,
to že ne, vse skupaj si domišlja.
“Vedela sem, vedela zarana,”
vzklikne Julči in sosedi pravi,
“filmski igralec je, pozdravi,
Borata še ti iz Kazahstana.”
