Dvignil je slušalko nelagodno,
vedel namreč je vnaprej, kdo kliče,
in da stvar globoko se ga tiče,
zdaj ravnati moral bo razsodno.
Prejšnje dni zavit je v molk oprezal,
kdaj pokliče ga številka tista,
linija je zdaj odprta, čista,
znani glas ga zopet je podrezal.
»Veš svoj dolg, tovariš, saj je jasno?«
ga pobaral glas je onstran žice,
bil navajen je na takšne klice,
odgovarjal nanje je polglasno.
»Vem, tovariš, vam prav vse dolgujem,«
se mu glas polglasno je zatresel,
če bi mogel, bi se vas otresel,
je pomislil, a je tu predujem.
»Toliko predujmov in kreditov,
že dobil, tovariš, si brezplačno,
da ravnal boš tokrat spet brezhlačno!
Jasno? To ukaz je, vedi, Titov!«
Spustil je slušalko nelagodno,
tudi tisti dan ni hlač oblekel,
jutranji je tek v trenirki tekel,
skrival je zadrego fant nerodno.
»Veš, tovariš, dolg svoj?«. To resnico
je tekač premleval, ko prihuljen
vrnil se domov je in potuljen
s pudrom si prikrival je rdečico.
