Je kobal, kot vemo, stara mera,
žito meri z mero se pošteno,
le s pravilno, ne s ponarejeno,
je v meritve žita trdna vera.
Ve se, da merilec žito meri
le s predpisanim kobalom enim,
nikdar s kakšnim drugim, prirejenim,
sicer se kazalec vanj uperi.
Se uperi, da je plagiiral,
da je šel čez mero, in to vsako,
da ne gre za majhno le napako,
kot bi sam s kobalom rad fingiral.
Nek merilec se je prenarejal,
svoj kobal za pristnega ponujal,
ko razkrit bil, se kot dete kujal,
bi pravila še naprej odrejal.
Mu povejo, da je konec z mero,
ga šentjakobski več sejem noče,
on pa še naprej igrati hoče,
češ naj se pozabi na zamero.
Norčeval se je merilec znani,
iz prav vseh po vrsti šale zbijal,
neokusno se s kobalom zvijal,
buljili so vanj gledalci zbrani.
Konec zdaj je špasa in zijal,
več ne bo možak teatra zganjal,
tudi če bo prosil in se klanjal,
saj raztreščen je na tleh kobal.
