Smo na pragu oblikovanja nove slovenske vlade in upajmo, da tudi novih, bolj zdravih odnosov med državljani Republike Slovenije.
Starejši se iz osebnih izkušenj ali iz zaupnih pogovorov s predniki spominjamo lahko marsičesa, kar mladi, zlasti tisti bolj „napredni“, nočete priznati, da se je kdajkoli zgodilo. Približno nam je poznano, kakšno je bilo vzdušje pred drugo svetovno vojno, in kakšna je bila velika zmeda, ki je nastala ob njenem začetku. Kako so padle prve žrtve. Ne med okupatorji. Med slovenskimi domoljubi! In tisti, ki so jih ustrelili, so bili prav tako Slovenci. Potem je bilo likvidiranih še mnogo Slovencev: kmetov, žena, otrok. Vse zato, da bi se ustvarila samoobrambna bela garda, katero je revolucija potrebovala za razrednega sovražnika. Medtem je bilo treba red narediti tudi v revolucionarnih vrstah. Veliko takih, ki so se pridružili partizanski vojski, je bilo idealistov, zares hoteč pregnati tujca z naše zemlje. Mnogo, premnogo jih je končalo s kroglo v hrbtu.
Ko so zavezniki dokončno pregnali okupatorja s slovenskega ozemlja, so stopili na plan Titovi partizani. Dovolj so imeli streliva, saj so ga s prevaro dobili pri zaveznikih. Uporabili so ga v kočevskem Rogu, pa v Teharjah. Na desettisoče Slovencev, nekaj v domobranski uniformi, največ pa v civilu, je bilo tam ob življenje.
Vojni je sledila kolektivizacija po sovjetskem vzoru. Tisti, ki se s tem niso sprijaznili, so bili ob premoženje, mnogi tudi ob svobodo ali celo življenje. Petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta, prejšnjega stoletja so potem utrjevala „tekovine revolucije“, vse dokler ni zadišalo po samostojni državi. A zgodila se je velika prevara – tisti, ki so bili najbolj zadržani, so prevzeli politično oblast in spet prelisičili naivne Slovence. Veselo so nadaljevali z že med drugo svetovno vojno začetim genocidom nad Slovenci. Seveda ne s puškami, ampak veliko bolj prefinjeno. Po končanem šolanju so mladi v glavnem lahko dobili službo le v tujini. Visokokvalificiran kader, v letih, ko si človek ustvarja dom in družino, tako ostaja v tujini.
Ljubljana je prenaseljena s priseljenci z vseh vetrov, podeželje z nekaj propadajočimi centri pa sameva. Cestne in železniške povezave med njimi so
predpotopne.
Morda komu vse to zveni pretirano, nacionalistično. Pa je sploh možno, da je tisti, ki se zavzema za obstoj enega najmanjših evropskih narodov, nacionalist? In ali je narobe, da so Madžari
strnili svoje vrste in se obdali z visoko ograjo, namesto da bi dopustili begunskemu valu, da jih odplakne?
Tone Jakše, Novo mesto
