Tisto basen z murnom vsi poznamo,
mravlje zaloputnejo mu vrata,
za goslača silna je zagata:
komu, pravi, naj zdaj sploh igramo.
Druga basen, ta precej bolj kruta
mi na misel hodi zadnje čase,
ni zapisana, je zgodba zase,
sodrga v njej zbrana je naduta.
»Mravljo zgazimo in to docela,
vse potrgajmo ji žile hkrati,
brez opore ji ne bo več stati,
glejmo, da slovo bo mravlja vzela.«
Vpije muren, z njim fiškalov gruča,
mravlja jim na nogo je stopila,
je, kot da bi žile jim zdrobila,
vsak naj kamen v mravljo brž zaluča.
Vsi so muzikanti uglašeni
z murnom v združbi vsi na mravljo besni,
v skrempljani so navezavi tesni,
vse do žilnih pet vsi zamorjeni.
Kar se dvige godec druge vrste,
drugi žanr slišati je glasen,
nauk je viže vsem kristalno jasen,
gleda barabinom se pod prste.
Takšno vižo godec jim zagode:
»Prav, mecíte, kamenje drobite,
saj očitno buče ste zabite,
vsak nazadnje, kar je prav, dobode.
Spomnite se, butci, prve basni,
mravlje zaloputnejo vam vrata,
viden zadaj bo odtis podplata,
oh, v razmišljanju ste res počasni.«
