Kaj toliko se te statiste kaže,
orožje težko, pa naboja manjka,
mendá so neka bojevita stranka,
no, ja, o dejstvih slika vsaj ne laže.
Mi enega njih dano je poznati,
ni slab, ljudje bi rekli uvidevno,
sicér pa je možakar tozadevno
primeren res patron med temi brati.
V sedemdeseto ga leto žene,
najdeš ga med udbe informanti,
med najnižjimi denuncijanti,
kamor so uvrščali zelene.
Takšne z ne najboljšim pedigrejem,
pa s potrebami čez vsako mero,
ki preskakovali so oviro,
takšna tudi zgodba je z Andrejem.
Ata bil le nemški je vojaček,
sin se z njim ni mogel pobahati,
ni imel od kod zaslug jemati,
pa postal v sistemu je vijaček.
Bil, kot vem, nekakšen je učitelj,
za strokovni predmet, ne za drugo,
priboril si znano je zaslugo
v vlogi šnapsferderberski vaditelj.
Ga še danes pridno, redno toči,
kruh v kozarček vestno prav pomaka,
zraven fant igra se praporščaka,
od zastave rdeče se ne loči.
Kar zgodi se oni dan nesreča,
se zgovarjal je na belo miško,
pihal, da so vzeli mu vozniško,
stvar postaja vedno bolj pereča.
Enega zastavonoše zmanjka,
treba jim bo drugega najeti,
ta pa mogel čašo bo objeti,
zdaj svoboden res bo, brez prestanka.
Redčijo tako se vrste rdeče,
redčijo pač lastne jih napake,
nadomestek pa izgube vsake
strojnica je, v prazno ki rezgeče.
