Onkraj divje reke na ravnici
ljudsko slavje se je priredilo,
priključitve sto let se slavilo,
a bili spet priča smo krivici.
Po krivici so akterji glavni
zamolčani, praktično izdani,
res bili so na nasprotni strani,
a zato nič manj pomembni, slavni.
Ko so šli se Ogri boljševizem,
ko sovjetskim so sledili zgledom,
podarili svojim so sosedom
pol ozemlja, kakšen altruizem!
Saj pri tem ne gre za kakšno tajno,
za zavestno zgolj gre zamolčanje,
da za ogrskih meja je stanje
Bela Kun zares zaslužen trajno.
Tokrat vsaj poanto so zadeli,
v prvi vrsti namreč na planjavi
po sto letih končno na proslavi
sami so tovariši sedeli.
