Me močno pred časom je podžgalo,
da ni kul, da hot je, sem spoznala,
upanju čez noč slovo sem dala,
da na bolje šlo bi mi vsaj malo.
Za bolezen gre avtoimuno,
ki se zlasti v moji branži širi,
se težko opiše jo, izmeri,
je precej v sozvočju s polno luno.
Naj se delam še tako pogumno,
da sem kul, na strani zmagoviti,
vržejo iz tira me že tviti,
reagiram panično, brezumno.
Ne, doma ne bo več ozdravitve,
sem poskusila z več vrst napadi,
toda bolj ko blizu smo pomladi,
hujše notranje so krvavitve.
Treba po pomoč da bo v tujino,
zadnji hip s kolegi sem dojela,
tam me ustanova bo sprejela
zdravstvena za mastno podkupnino.
Stanje ni stabilno, vse se maje,
bolj slabo pomaga terapija,
dejstva namreč žal ne izpodbija,
da frustracija hudo me daje.
Mene in kolegov še kopico
ter kolegic z istimi sindromi,
ki vse bolj ubijajo nas dvomi,
da z lažjo premagamo resnico.
