Ustna poezija je balkanska,
kot vsi vemo, malo zanesljiva,
včasih preračunano lažniva,
a resnica vedno nepristranska.
Mit o bitki na Koronskem polju
v marsičem je kosovskemu sličen,
marsikak podatek čisto stičen,
láži zdrsne pri obeh na olju.
Bolj ko mitu olje se priliva,
manj verodostojen ta postaja,
a mitologija še kar vztraja,
tudi ko resnica se razkriva.
Šarac bil da je junak brez para,
saj razglásil je izredno stanje,
šel v Koronski bitki sam se klanje,
vneto ta se laž prodaja stara.
Se s trobili zgodbico podpira,
izpusti pa vedno srž problema,
bitke jo izid tako povzema:
prvi je konj Šarac dezertiral.
V vsaki pa, se ve, mitologiji
najde se resnice zrno vedno,
tega res poudariti je vredno,
nasprotuje namreč fantaziji.
Da izid Koronske bil bi bitke
brez ravnanja Šarca pač drugačen,
znatno bolj krvav in bolj temačen,
žrtev mnogo več morije bridke.
Zgodovina mitu pritrjuje,
konj da vendarle ima zaslugo,
storil zgodovini je uslugo,
Šarac naš za zmago se žrtvuje.
