Biciklizem jih naprej poganja,
to tradicija je že v družini,
oni vedno so bili v brzini,
nikdar niso zmogli mirovanja.
Takšno vselej je bilo vodilo,
naj navkreber te previdnost vodi,
dol grede pa neusmiljen bodi,
se zavedaj, da si sam gonilo.
Važno je, da nisi prezadihan,
ko navzgor ti vztrajno jezik sili,
ko gre dol, naj se ti nič ne smili
tisti spodaj, če je zasopihan.
Dedek je že vneto bicikliral,
ko se šefom je navzgor priklanjal
in navzdol na silo vso poganjal,
ko je spodnjim besno komandiral.
Oče bil je biciklist zverziran,
saj pri dedku se učil je pridno,
je poganjal karseda perfidno,
v biciklaži bil je natreniran.
Tretji generaciji še laže
bicikliranje od nog gre skratka,
drža ji je prirojena, gladka
vožnja zdi se, utečenost kaže.
A kolesa takšna žal zloraba
silno je škodljiva v končni fazi,
prej ko slej na zdravju se odrazi,
rezultat vsem vidna je pohaba.
In ta širi se kot se okužba,
več kot jih kolo zajaha hkrati,
prej je dano javnosti spoznati,
da hudo so obolela združba.
Vedno več zakriva se jih z masko,
hkrati vedno manj biciklov škripa,
njih število namreč se osipa,
biciklizem kaže kot fiasko.
