Žarometi v oder so uprti,
saj pomembna tam se reč odvija,
v igri tokrat cela je unija,
gor gledalci množično zazrti.
Resne so stvari, gre za bodočnost,
oder ni nobeno gledališče,
gre za posvečeno prizorišče,
kjer potrebna najbolj je odločnost.
O široki stvari gre razprava,
tudi kritična, a konstruktivna,
pa pričakovano produktivna,
kot v osnovi njena je narava.
Kar zgodi se nepričakovano,
oder, kjer se mnenja izmenjuje,
se od presenečenja dviguje,
kaj bilo je ta hip nanj poslano.
Se po odru gor in dol prevrača,
maje, ziblje, patos vroče zganja,
vedno v enega samo zaganja
prav navadna res kokoš domača.
Iz dvorane je zafrfotala,
se pridušala, da je zatrta,
publika je vanjo vsa uprta,
kaj počenja, kam razum je dala.
V belem je kokoš tako kot vedno,
a rdeče ji iz kljuna sili,
da gledalcem reva se zasmili,
ko tako se razkazuje bedno.
Tolče po domačih po domače,
kjer ni zrnja, tam kokoška kljuva,
česar ni, potem takoj izbljuva,
pač kokoš, zato ne gre drugače.
Tukaj si bom končno duška dala,
misli si, na nič se ne ozira,
se zato jo hitro ignorira,
saj se kura sama je izdala.
Kaj si mislijo o nje deželi,
da je kurnik, to se vsem posveti,
ne dežela, pač pojav zakleti,
ki so ga na odru doživeli.
