Na Francoskem v mestu dobro znanem
tale zadnjič je bila predstava,
rekli zanjo so, da res bo prava,
množičen obisk, zato na planem.
Purlartizem, so tako dejali,
če ne motim se, in pa estrada,
to menda je stvar, ki tamkaj vlada,
kart pa zgolj peščico so razdali.
Znašli so vsi skupaj se v dvorani,
prava vladala je tam tihota,
si pomislil že, da je pomota,
saj bili so v njej prav redki zbrani.
Je predstava znanih to artistov,
eden od navzočih je povedal,
dremal je, na mobitel je gledal,
mu dovolj je ekshibicionistov.
Nek artist pohvalil je deželo,
ki je tam nekje, kjer so eksoti,
je na jugovzhodni pač samoti,
komajda se je ime ujelo.
Ko zazrt je dol v dvorano prazno
vse povedal, si je prav oddahnil
in še isti hip se sam umaknil,
da ne zgledal bi preveč porazno.
Zdaj prišla je končno točka glavna,
Tanya namreč iz dežele iste,
prekosila ta bi naj artiste
že s performansom, kot stvar pojavna.
Preizkušena je to artistka,
mlačno je konferansje oznanil,
mnenje raje zase je ohranil,
le najavo je prenesel z listka.
Tole vleklo bo, nekdo je šepnil,
muzali so trije se ostali,
češ smo kanček ji veselja dali,
eden je od smeha kar počepnil.
Se primaje ženska, njena vloga
znana je, saj jo spored naznanja,
žela bom uspeh, si misli Tanya
in ovije se okoli droga.
Čudi se, v dvorani da tak mir je,
ni navdušenja, tihota sama,
kot da je na odru melodrama,
kam odšli so vsi gledalci štirje?
Se razgali Tanya, čisto sleče,
lastno vso pokaže zgodovino,
in potem zazre se spet v praznino,
nak, ni šans, njen striptiz več ne vleče.
