Tistega kanarčka še poznate,
ki je vpil, da ogenj spet se širi,
vse rotil tako pri svoji veri?
Bil ves izgubljen je, prav imate.
Zadnje čase zopet ga srečujem,
le da ni rumen, oblečen rdeče
neizmerne je glasnik nesreče,
ah, kaj to vam sploh pripovedujem.
Je kot tisti prej rumenokljunec,
le da ta o vlade padcu sanja,
njen odstop zdaj dan in noč naznanja,
kakor zmešan je poskusni kunec.
Rdeča barva, ta je odrešilna,
ta požar naj tokrat bi gasila,
tisto, kar bi sama povzročila,
v odrešitvi bi bila nosilna.
Dobro sem kanarčka si ogledal,
vidi se, iz kletke je pobegnil,
nesposoben za življenje dregnil
v nekaj je, ah, ni da bi povedal.
Ta poziva vlado, naj odstopi,
vsak dan isto, vsak dan ista pesem,
hej, kanarček, bodi vendar resen,
malce pamet ptičjo končno vklopi.
Pa ne zmore, ptički vsi na kupu,
vsi kanarčki iste rdeče baže,
čivkajo jo, ker tako je laže,
saj s tem duška dajejo obupu.
Vlada pada, ogenj pa se širi,
ta naj bil bi odrešitelj družbe,
oh, kanarček, žrtev si okužbe,
zopet vztrajaš v svoji krivi veri.
V veri, da bo zdaj zdaj vse drugače,
da je ogenj konec že oznanil,
koga boš, nesrečnež, s tem ukanil,
si za kletko te prihrani trače.
Tam je tvoje mesto, ptice redke
kakor ti so zgolj za osamitev,
za kanarčke rdeče prizemljitev,
ko od znotraj vidijo rešetke.
