V Žabji vasi dobro ga poznajo,
pri Andrejčkovih se hiši reče,
potok Žebljev treh tam mimo teče,
s fantom dosti sitnosti imajo.
Dneve vse po gozdu se preganja,
Šarha imitira, vneto išče
za svoj bataljonček taborišče,
da bojevnik je, ljudem oznanja.
Prav do zob se fant je oborožil,
bojda v hosti čaka na sovraga,
upajoč, da končno ga premaga,
s tem ko le en sam rafal bo sprožil.
Pač Andrejčkov, pravijo sosedi,
k sreči, da ne dela hude škode
in da med streljanjem ni nezgode,
ko sam nase tam preži v zasedi.
Fantalin to ni, je mož prileten,
povedo sosedje v Žabji vasi,
a da so pomešani v njem časi,
za preteklost najbolj je dovzeten.
Ni mu pomoči, ko v gozdu tava
in se s pokalico razkazuje,
pravijo, da z njim je vsak dan huje,
v duhu da že po oblakih plava.
Tale hostarija dolgo traja,
ja, sovragov namreč je nešteto,
po Andrejčkovo je kot zakleto,
toda on nas vneto osvobaja.
Spet se šel je te dni postrojitev,
scela bil je zopet v svojem svetu,
upajo sosedje, da ob letu
reši ga duhá osvoboditev.
