Je ubiral tone radikalne,
čivkal vedno najbolj zaostreno
in potem basiral poglobljeno,
spuščal piske zraven prav banalne.
Rekli so, da v tisto vrsto sodi
ptičev, ki bolj slabi so za petje,
drugo mika jih tem bolj početje,
drugo jim po goli glavi blodi.
Gologlavec to je tista vrsta,
brglez pa podvrsta ptičja njena,
ni visoka ravno njega cena,
linija ni petja najbolj čvrsta.
Ptiči so potem ugotovili,
ptiči, ki so vsi njegove baže,
da med petjem rad se tudi zlaže,
to in drugo so o njem trdili.
In da brglez ptič se gre solista,
petje s tem ubrano silno moti,
znašel se jim naglo je napoti,
ker da melodija ni več ista.
So iz zbora ptiča napodili,
ki je fušal, vse preveč soliral,
brglez se je sam pač degradiral,
niso ptiči solz za njim točili.
Kaj potem se z njim je dogodilo,
še povejmo, saj zgodi se kmalu,
ptiček res se znašel ni na tnalu,
vse z naravnopravno šlo je silo.
Gologlavca nič ne bo bolelo,
ko podvrsta z njim bo izumrla,
ki se vedno je po svoje drla,
to naravnega je prava delo.