Kramar je zaprl kramarijo,
kakor pač usoda je hotela,
a se brž od vsepovsod je vzela
jata mrhovinarjev, letijo!
Preko trupla skočijo na kramo,
treba se blaga je polastiti,
vse brez pietete, nič pustiti,
naše to je, kramo vso imamo.
Najbolj se okoli krame drenja
ptica, ki glasov dovolj imela
ni ob času, zdaj pa bi hotela
za nazaj vse, silno se napenja.
Vrat dviguje znana roparica,
zase hoče célo kramarijo,
dedinja je, lastno polomijo
bi prikrila rada zlobna ptica.
Se na kramarjev račun ugnezdi,
sede scela nanj, da mrhovino
bi zaščitila si kot lastnino,
na kateri naj do konca jezdi.
Ve, zaveda se, da tuja krama,
kar pobrati zmore, je edino,
bi brez nje bila ob imovino
in bila bi mrhovina sama.
