Pop, nekje pač tamkaj na Balkanu,
pridigo ima večerno redno,
sliši se ob sedmi popa vedno,
kolikor kanal ni v prvem planu.
Iz kanala zopet pesem ista,
pridiga, takisto popovanje,
obravnava se trenutno stanje,
kajpak vse teologija čista.
Pop zapoje svoje litanije,
prepoznavne so kot virulentne
in navzven kot skrajno prepotentne,
vse je javno, nič se ne prikrije.
Vera v virus, pravi, je škodljiva,
tega ni ali pa ni nevaren,
tak pogled naj popov bil bi stvaren,
čreda kajpak mu sledi vodljiva.
Čredno pop naš oblikuje složnost,
teden ves potekajo priprave
in potem usmeri sile zdrave
redno pop na petkovo pobožnost.
Ko se množica vodljivih zbere,
pa bi se sestajati ne smela,
pop razširi svoja tam razpela
in prilije ognja, zbor se dere.
Krivci glavni da so za okužbo
pop povzdigne glas, le policaji,
ki pomešani v pobožni raji
svojo tam opravljali so službo.
In ko virus podivja v deželi,
pač balkanski, saj se ve, v kateri,
pop zateče spet se k drugi veri,
tej se pravi: vladaj, prej pa deli.
In tako naprej to popovanje
s pridigami vsak večer nabija,
cilj je večno ista utopija,
kajpak ta, da zdravih vedno manj je.
