Leta 2009 je bila v evropskem parlamentu v obliki priporočila sprejeta Resolucija o evropski zvesti in totalitarizmu z namenom, da se počastijo žrtve in obsodijo storilci totalitarnih režimov in s tem položijo temelji za spravo, ki bi temeljili na resnici in spominu. Resolucijo so sprejeli skoraj vsi poslanci parlamenta, vključno s slovenskimi, z izjemo manjše skupine levičarjev. Resolucija je pozvala k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
To je datum, ko sta Ribbentrop in Molotov v Moskvi 1939. leta sklenila pakt o nenapadanju ter si v njegovi tajni klavzuli razdelila del srednje, vzhodne in severne Evrope, ki sta jo v naslednjih dveh letih ob medsebojni logistični in drugačni podpori tudi zasedla in s tem zanetila drugo svetovno vojno. Vendar Hitlerju to ni bilo dovolj in je 22. junija 1941 zahrbtno napadel Sovjetsko zvezo, brez vojne napovedi, na kar se je tudi Stalin pridružil zaveznikom v boju proti Tretjemu rajhu. Resolucija namreč poudarja, da Evropa ne bo spravljena in združena, če ne bo zmožna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala in obsodila nacizma ter fašističnih in komunističnih zločinov kot skupne zapuščine, in ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju. Slovenska tranzicijska levica, ki je bila leta 2009 na oblasti, je bila proti potrditvi resolucije in jo je DZ vzel samo na znanje.
V spremni besedi h Črni knjigi komunizma (Založba Družina, Ljubljana 2014) se ugledni francoski zgodovinar Alain Besancon sprašuje, kako je mogoče, da je bil Stalinov sovjetski komunizem, z vsemi izvoženimi različicami in z vsemi zločinskimi dejanji, v zadnjih letih po razpadu Sovjetske zveze skoraj že pozabljen (in nekaznovan, prip.avt.), medtem, ko je spomin na grozote nacizma še kako živ že več kot pol stoletja po zlomu Hitlerjeve Nemčije. Končno je ob 25 milijonih žrtev, ki jih zgodovina pripisuje nemškemu nacizmu, 93 milijonov žrtev komunizma dobesedno zastrašujoča številka (Kitajska 65 milijonov, ZSSR 20, Vietnam, Severna Koreja in Kambodža 5 milijonov itn). Tudi mednarodna javnost prišteva komunistične voditelje med največje množične zločince v zgodovini človeštva. Nemški časopis Bild je npr. sestavil seznam dvajsetih največjih množičnih morilcev 20. stoletja, (Mao Ce Tung, Stalin, Lenin, Pol pot idr.), med katerimi je tudi Tito na častnem desetem mestu, z enim milijonom žrtev (gl knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana, 2018). Vendar pravi Besancon v svoji knjigi Zlo stoletja, »da ni ga zakona, ki bi kaznoval zagovor komunizma ali zanikanje njegovih zločinov«, kot to velja za nacistične zločine, pa čeprav sta bila oba zločinska sistema najbolj podobna ravno v tem, »da sta si dodelila pravico in dolžnost ubijati, kar sta izvajala s podobnimi metodami in v do tedaj nepoznanih razsežnostih«.
Zgodovinarska Tamara Griesser Pečar pa nas opozarja (Družina, Slovenski čas, št. 83, III/2017), »da o podobnostih totalitarnih sistemov, ki izvirajo iz socialističnih korenin, oz. so izšli iz socialističnih gibanj (komunizem, fašizem, nacizem), govorijo tudi njihove številne skupne značilnosti kot npr.: ideologija, enostrankarski sistem, enotnost oblasti, močna policija, tajna policija, tajni predpisi, koncentracijska taborišča, ni svobodnih volitev, nasilje, kult osebnosti, indoktrinacija (od zibelke do smrti, prip. avt.) in množične kršitve človekovih pravic«.
Eden od odgovorov na Besanconovo vprašanje je trditev, da se je Stalin potem, ko je dve leti prek skrivne klavzule pakta Ribbentrop-Molotov skupaj a Hitlerjem razkosal in zasedel velik del srednje, vzhodne in severne Evrope, prestopil na zavezniško stran in se na koncu vojne znašel med zmagovalci, ki jih pa nima kdo kaznovati. Med razloge za blagohoten odnos do komunizma se navaja tudi trditev, da javnost na Zahodu ni bila seznanjena z razmerami v Sovjetski zvezi in v njenih kasnejših satelitskih državah, ter v boljševikih tako ni videla kakih krvoločnežev. Vendar opozarja p. Branko Cestnik (spletna stran »Časnik.si«), »da je mnogo zahodnih izobražencev, kot npr. Sartre, vedelo za komunistične zločine, a so bili tiho«. Pa da je veliko študentarije in izobražencev »zapadlo modi protikomunističnega trobentanja ter so močno mižali nad bedo komunizma«. In končno so »marksistična levičarka politična in kulturna združenja Zahodne Evrope dobivala finančne injekcije iz Moskve«. Tako je bilo preveč vpletenih in bi »odločna in dosledna obsodba komunizma povzročila potres…, kar je kot mana z neba padla v naročje tudi domačim slovenskim komunistom«. Cestnik svoj zapis zaključuje s sledečimi besedami: »Dovolite mi razkošje, da me tokrat ne bo med vami, dragi borci za pravičen družbeni red.« Dr. Milko Mikola pa je v neki polemiki s prof. dr. Rudijem Rizmanom priznal, da se je jugoslovansko vodstvo leta 1948 res uprlo sovjetskemu imperiju, vendar ne zaradi zavračanja totalitarnega režima, ampak zato, ker si je Stalin hotel podrediti tudi Jugoslavijo in je pozval jugoslovanske komuniste k odstavitvi njihovega vodstva. Kajti jugoslovanske oblasti so ravno v obdobju 1948-1950 najbolj zaostrile svojo stalinistično represijo (jugoslovanski gulagi, železna zavesa na zahodni meji, nacionalizacije idr.). Dr. Vasko Simoniti pa je zapisal (Demokracija, 27. 8. 2015), »da pri nas do sprejetja resolucije ni moglo priti in tudi ne bo prišlo, ker bi spoznanje o tem, kakšna je bila druga polovica 20. stoletja, pomenilo hkrati priznanje, da so med mnogimi, ki so med nami, tu in zdaj, tudi nekdanji aktivni soustvarjalci totalitarnega in avtoritarnega zla«. S sprejetjem resolucije bi se morali javno soočiti sami s seboj, če tega že ne morejo storiti na zasebni ravni«. Kar vse naj bo v trajen opomin sedanjim in bodočim rodovom, kam lahko pripelje totalitarni sistem tudi narode, ki so dali človeštvu velike duhovne stvaritve.
Koper, 23. avgust 2019,
Milan Gregorič
