Piše: Andrej Sekulović
Švedska stranka Zelenih meni, da je treba integracijo med domačini in migranti doseči tako, da začnejo starši pošiljati svoje otroke v šole, ki so na tako imenovanih območjih no go.
V Združenih državah Amerike se je leta 1971 Vrhovno sodišče, ki je hotelo rešiti problem segregacije v šolah, ki je obstajala kljub temu, da jo je sodišče že leta 1954 v javnih šolah razglasilo za neustavno, odločilo, da je treba bele šolarje z avtobusi začeti voziti v šole zunaj njihovih sosesk, kjer se bodo pomešali s temnopoltimi šolarji. To je bil začetek tako imenovane prisilne integracije in stopnjevanja multikulturalizma, ki je danes neke vrste zlato tele sekularne religije liberalizma. Ideji multikulturalizma se je danes treba klanjati, saj nas liberalna mitologija uči, da bomo, ko dosežemo resnično multikulturno družbo, ustvarili nekakšen raj na Zemlji. Glavne ovire pri tem so seveda nacionalizem, identitarnost, domoljubje, spoštovanje prednikov in nacionalna zavest. Vendar pa sta domoljubje ali identitarnost pravzaprav ideji ali stališči, ki izhajata iz človeške narave, po drugi strani pa nam tako primeri iz ZDA kot tudi iz Evrope dajejo vedeti, da se nekakšna multirasna družba lahko ustvari le s prisilo in na škodo avtohtonega prebivalstva, ki naj bi bilo obogateno z »eksotičnimi« migranti tretjega sveta.
Propadli eksperiment multikulturalizma
Narava je človeška bitja pač naravnala tako, da se počutijo najbolje, ko so obkroženi s sebi podobnimi ljudmi, s pripadniki svojega plemena, naroda, rase torej. Zaradi tega smo v zahodnoevropskih državah, ki so v desetletjih po drugi svetovni vojni odprle vrata množičnim migracijam, priča prostovoljni segregaciji. Priseljenci, ki se požvižgajo na zakone, norme in pravila države gostiteljice – kar ni čudno glede na to, da so pač pripadniki drugih ras, ki imajo lastne identitete, kulture in vrednote –, živijo v predmestjih in mestih, ki so evropska le še v geografskem smislu, in ustvarjajo neprehodne cone »no go« za belce, kjer avtohtono prebivalstvo ni dobrodošlo. Temu smo priča tako v Franciji kot tudi v Angliji, Nemčiji ali na Švedskem. Po drugi strani avtohtono prebivalstvo »beži« iz »kulturno obogatenih« mest in predmestij in se seli na podeželje, čeprav zaradi politične korektnosti velikokrat noče priznati resničnih razlogov za tako imenovani beli beg. Protinaravna ideja multikulturalizma je po domače rečeno popoln polom. Kljub temu se je liberalni in levi politiki, ki so v službi globalizma, še vedno oklepajo kot pijanec plota in se na vse pretege trudijo multikulturni eksperiment izpeljati do konca ne glede na ceno. Na Švedskem se je tako stranka Zelenih, med katerimi velja, da se že kar nekaj časa raje posvečajo etničnim in spolnim manjšinam kot skrbi za okolje, odločila znova obuditi idejo integracije s predlogom, da je treba spodbujati starše, naj začnejo svoje otroke pošiljati v šole, ki so v že omenjenih conah »no go«.
Zeleni proti segregaciji
V drugem največjem švedskem mestu Göteborgu je tako lokalna voditeljica Zelenih Karin Pleijel, začela javno spodbujati Švede, naj začnejo svoje otroke vpisovati v šole, ki so na tako imenovanih občutljivih območjih, z drugimi besedami v conah »no go«. Kot pravi, naj bi se s tem bojevali proti segregaciji in hkrati pripomogli k večji integraciji. Pleijelova je sicer mnenja, da bo prav vprašanje prostovoljne segregacije pomembna tema splošnih volitev, ki bodo na Švedskem potekale septembra. Lokalna voditeljica Zelenih je za časopis Göborgs Posten dejala: »Göteborg ima možnosti, da postane veliko, mednarodno mesto. Vendar pa sem ta čas zelo zaskrbljena glede razvoja, ki ga opažamo. Kar se dogaja, je grozno. Ne moremo imeti takšne segregacije.« Pleijelova tako meni, da je treba spodbujati starše k vpisu otrok v šole, kjer prevladujejo migranti: »Spodbudimo jih k temu, da se vprašajo: na kakšen način jaz povzročam segregacijo? Kaj lahko naredim glede tega? Morda bo kakšen od staršev pomislil: Če izberemo to šolo, bo moj otrok edini, ki ima za materni jezik švedščino.« Vendar pa je Karin Pleijel prepričana, da bo prav to pomagalo tamkajšnjim otrokom, da se tudi sami naučijo švedskega jezika. Po njenem mnenju bi bilo treba starše povezati v skupine, saj bi bili potem bolj odprti za predloge, naj pošljejo svoje otroke med migrante, hkrati pa bi se tudi njihovi otroci tako naučili tujih jezikov. Za Zelene torej ni pomembno le, da se migranti asimilirajo, temveč se morajo tudi mladi Švedi prilagajati prišlekom.
Občutljiva območja
Tako imenovana občutljiva območja so le politično korektno ime za migrantske nevarne cone »no go« ali neprehodna območja, soseske na Švedskem, v Nemčiji ali v Franciji in drugje, znane po visoki stopnji brezposelnosti in kriminalu, predvsem pa po visoki stopnji migrantskega prebivalstva, kjer naletimo na islamski fundamentalizem. Nikakor ne gre za soseske, v katere bi odgovorni starši poslali svojega otroka. Pravzaprav gre za soseske, skozi katere odgovorni starši ne bi peljali svojega otroka niti v blindiranem vozilu. V takšni »občutljivi« soseski Tjärna Ängar v občini Borlänge, kjer živijo večinoma Somalci, je bil januarja napaden novinar švedske televizijske hiše SVT ob snemanju prispevka. Televizijska ekipa je naletela na jezne prebivalce, nekdo je vanje zalučal kamen, kasneje pa so do ekipe pristopili zamaskirani migranti in jim dali vedeti, da morajo »povedati dobre stvari v prispevku o tem območju, če želijo tam snemati«. Upokojeni šef policijske postaje iz mesta Malmö Torsten Elofsson je leta 2015 razložil realnost takšnih območij: »Policisti lahko vstopajo na takšna območja, vendar pa so potrebni previdnostni ukrepi. Pred leti sta lahko brez težav v te soseske prišla dva policista, sedaj pa je treba poslati vsaj štiri policiste z dvema avtomobiloma. Če morajo vstopiti gasilci, potrebujejo policijsko spremstvo, saj prebivalci vanje mečejo kamenje in jim skušajo preprečiti gašenje požarov. Prav tako napadajo policijske avtomobile, tako da jih ne smejo pustiti brez straže, sicer bodo, ko se bodo vrnili, videli, da so na avtomobilih razbite šipe in preluknjane gume.«
Spreminjanje značaja dežele
Švedska se že več let spopada s težavami, ki jih povzročajo migranti. Vendar pa zvišana stopnja kriminala in območja »no go« niso edina težava, ki jih predstavljajo množične migracije. Večja težava sta spreminjanje samega značaja Švedske ter zaton švedske in evropske kulture. To je razvidno tudi pri povprečni stopnji inteligenčnega količnika ali IQ. Migranti tretjega sveta imajo namreč precej nižji IQ od povprečnega Šveda ali Evropejca, kar se pozna tudi pri povprečju. Medtem ko je Slovenija na lestvici inteligenčnega količnika različnih držav s povprečnim IQ 99 na 21. mestu, je Švedska s povprečjem 97 na 29. mestu. Švedsko povprečje je že padlo zaradi množičnih migracij, pri tem pa najbolj do izraza pridejo Somalci, ki imajo povprečen IQ 67,7, medtem ko povprečje med Evropejci niha med 90 in 101. Že leta 2015 je izredni profesor psihologije na Univerzi Uppsala s pomočjo raziskav in testov ugotovil, da je ravno nizek IQ eden od razlogov za neuspešno integracijo v družbo. Nizek IQ je prav tako povezan z visoko stopnjo kriminala med migranti kot tudi z nezmožnostjo nadzora impulzov in vzgibov. Zato spolne in nasilne zločine zagrešijo predvsem ljudje z nižjim inteligenčnim količnikom. S tem vprašanjem se je temeljito ukvarjal tudi Kyösti Tarvainen, ki opozarja, da lahko povprečni IQ Švedske do leta 2100 pade na 92, če se ne bo nič spremenilo. Jasno je, da kdor uvaža tretji svet, postane tretji svet. Ob bežnem pogledu na primer Švedske in drugih liberalnih demokracij, ki so se navduševale nad uvozom migrantov, lahko popolnoma soglašamo z madžarskim premierjem Viktorjem Orbánom, ki je pred kratkim v nekem radijskem intervjuju komentiral potezo nove nemške vlade, ki je v svoj program zapisala, da je Nemčija »dežela migrantov«, z besedami: »Raje si odsekam roko, kot da tak stavek zapišem v katerikoli vladni program.«
Za 300 odstotkov se je povečal nasilni kriminal na Švedskem v zadnjih 40 letih.
