Piše: L. K. F., STA
Umrl je pisatelj Marjan Tomšič. Star je bil 83 let. Rodil se je v Račah pri Mariboru, a je več kot pol stoletja živel v Istri. Za svoj bogat literarni opus je prejel več nagrad.
Tomšič velja za eno od osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij. Avtor številnih romanov, novel in črtic, pa tudi dramskih del in radijskih iger, je obveljal za najizrazitejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma, pogosto označene tudi z izrazom pokrajinska fantastika.
Rodil se je leta 1939 v Račah pri Mariboru. Po gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in potem poučeval v Grahovem pri Cerknici ter v Istri. Nekaj let je deloval tudi kot novinar. Med letoma 1986 in 1999 je bil samostojni kulturni delavec.
V njegovem opusu sta zaznavna dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu njegove proze, imamo opraviti s fantastično satiričnimi prijemi, ki po eni strani segajo v najgloblje predele človekove duše, po drugi pa ostro analizirajo družbeno realnost.
Njegova prva knjiga satire in sanjske pripovedi Krog v krogu je izšla leta 1968. Po nekajletnem pisateljskem premoru se je v letih 1976-1984 posvetil pisanju scenarijev za risane filme režiserja Konija Steinbacherja.
Tomšič je najprej pisal za odrasle, pozneje je začel pisati tudi za otroke in mladino. Njegovo prvo mladinsko delo Super frače je izšlo leta 1988.
Med njegovimi deli velja omeniti roman Šavrinke, ki predstavlja vrh Tomšičevega ustvarjanja. Kot piše na spletni strani Beletrine, kjer so pisateljevo 80-letnico pospremili s ponatisom romana, v njem beremo o življenju izjemnih žensk, s katerimi avtor obuja zamolčane istrske kulture in oživlja istrsko zgodovino in jezik.
Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Tokratna izdaja romana je obogatena z uvodom, v katerem avtor opiše zgodbo nastanka romana, zgodbo Marije France, ki je bila hkrati navdih in na neki način tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah.
Z romanom Grenko morje pa je Tomšič postavil literarni spomenik aleksandrinkam, Slovenkam, ki so predvsem v obdobju med svetovnima vojnama odhajale po zaslužek v Egipt, večinoma v Aleksandrijo – od tod njihovo poimenovanje. Posvetil se jim je še v knjigi Južni veter – zgodbe slovenskih Egipčank.
Roman Grenko morje je napisal na pobudo zdravnika Alojza Zorna iz Prvačine, ki živi v Luciji in je bil primarij ORL-oddelka v izolski bolnišnici. Zornova mama je bila aleksandrinka, tudi zato je želel, da se ta del primorske zgodovine zapiše. S Tomašičem sta dve leti po terenu zbirala pričevanja aleksandrink in njihovih družin. Nato je šel Tomšič celo v Kairo in Aleksandrijo po pričevanja. Zorn je dal pobudo tudi za muzej aleksandrink v Prvačini.
Pisatelj Marjan Tomšič je za svoje delo prejel več nagrad, leta 1991 nagrado Prešernovega sklada za zbirko novel Kažuni in roman Oštrigeca.
Bil je isker in izjemno vedoželjen človek, bogatega intelektualnega duha. Povsem se je zlil s slovensko Istro, na njenem podeželju je imel malo hišico, kjer je tudi ljubiteljsko kmetoval, predvsem pa ustvarjal.
Bil je odličen retorik, mislec, raziskovalec istrskega izročila in z izredno domišljijo.
