Piše: Moja Dolenjska
Pred nami je pomemben praznik: Dan sv. Janeza Krstnika, ki mu v Adlešičih pravijo Ivanje, praznuje pa se na predvečer praznika 23. junija. V belokranjskih vaseh ob Kolpi je namreč še vedno živ običaj kresovanja. Redno ga resda ohranjajo le še v Adlešičih, včasih tudi na Preloki in še kje.
V Adlešičih se še vedno ohranja v enaki obliki kot je bila poznana pred sto in več leti in letos je Kulturno društvo Božo Račič Adlešiči uspelo s vpisom v Register nesnovne kulturne dediščine.
Nosilec je KUD BR Adlešiči; pevska skupina Kresnice. Pri tem pomembnem koraku za zaščito kulturne dediščine se je angažiralo veliko Adlešičanov, izpostavimo pa le predsednico društva Majdo Veselič – Brdarovo, predlagateljico Anjo Jerin (Slovenski etnografski muzej), na Ministrstvu za kulturo je predlog preverila preverila Katja Ravšl Debeljak, pomembna pa je bila tudi vloga Urše Šivic iz Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU.
Doslej je iz nabora adlešiških običajev zaščito dobila tudi ljudska obrt – pisanje pisanic ter tradicija tamburanja (tamburaštvo je ohranjeno v več krajih Slovenije, Adlešiči pa so kot najpomembnejši člen nosilec zaščite). In če se potrudimo, bomo našli še kakšen običaj, ki bi ga morali ohraniti tudi na tak formaliziran način (koledovanje o Jurjevem, praznovanje Križevega, godovne pesmi…).
Zbiratelj ljudskega narodnega bogastva vitez Ivan Feliks Šašelj, župnik v Adlešičih, je leta 1905 pisal: “Na kresni večer škropijo z blagoslovljeno vodo po polju in med škropljenjem mečejo po polju ivančice (Chrysanthemum leucanthemum). V krov pa vtikajo steljo – (orlova praprot – Pteridium aquilinum) in ivanjske rože (navadno kresničevje – Aruncus dioicus). Na krov (streha) pa dekleta mečejo vence in kitice. Katere venec ostane na strehi, ta se bo kmalu omožila.”
Kresnice – skupina vsaj štirih deklet, raje pa več – da lahko pojejo večglasno – obiskujejo na kresni večer domačije in pojejo pred vrati. Skupino navadno spremlja moški s piščaljo, ki nepretrgoma piska. Dekleta pojejo večglasno – s »pretekanjem«, da se pesem ne prekinja, ampak teče ves čas. Piskač dodatno poskrbi, da obred teče neprekinjeno – če bi se dekletom slučajno zalomilo in bi naredile pavzo. Če želijo prinesti družini in domu srečo, blagoslov, se pesem namreč nikakor ne sme prekiniti.
Ena od kresnic nosi košaro, v katero zbirajo darove gospodinj – to so jajca in denar.
Ko pridejo k hiši, (na starih domačijah so stopile na »dvor« – dvorno dvorišče, a teh skoraj ni več …) stopijo v Kolo, kot imenujemo krog, ki ga je gospodinja pripravila iz ivanjih rož (navadno kresničevje – Aruncus dioicus, 1-2 metra visoka rastlina, ki uspeva od junija do julija na senčnih tleh gozdnega roba. Prepoznamo jo po velikem cvetu bele do rumene barve. Cvet ima podobno obliko kot metlica za brisanje prahu). Danes gospodinje včasih (preveč) poenostavijo in pripravijo kolo le iz orlove praproti – (Pteridium aquilinum, ki raste v značilnih Belokranjskih steljnikih in tudi lahko zrase zelo visoko – celo do 2 m, uporablja pa se predvsem za nastilj živalim). Kolo v katerem pojejo kresnice simbolizira prostor harmonije in varnosti.
Nadaljevanje TUKAJ.
