V Narodni galeriji je na ogled razstava Umetnost za nove dni: Zbirka Dravske banovine. Z 71 slikami, kipi in deli na papirju pripoveduje tako o dinamiki nastajanja zbirke kot o motivih iz slovenske zgodovine, ki so bili cenjeni v času banovine. Ta je umetniška dela odkupovala za svoje urade, Narodno galerijo in za nastajajočo Moderno galerijo.
Dravska banovina je kot del Kraljevine Jugoslavije obstajala med letoma 1929 in 1941 ter obsegala približno dve tretjini slovenskega narodnostnega ozemlja.
Pri oblikovanju zbirke so imele, kot je za STA povedal kustos razstave Michel Mohor, ves čas odločilno vlogo finance. Zbiralna politika nikoli ni bila formalno ubesedena, je pa deloval učinkovit zbirateljski trikotnik: na spomeniškem uradu umetnostni zgodovinar France Stele, v Narodni galeriji se največkrat omenja dolgoletnega ravnatelja Ivana Zormana, na banovinskem uradu so delovali bani in njihovi uradniki.
Prvi trije bani se osebno niso veliko ukvarjali z zbirko, ban Marko Natlačen (1886-1942) pa se je zelo angažiral. Redno je obiskoval odprtja razstav in se pogosto kar sam dogovarjal za odkupe. Če je prekoračil proračun, odmerjen za nakupe umetnin, je sredstva našel drugje. V zbirki so dela približno 50 umetnikov, ki so delovali na različnih koncih Dravske banovine.
Dinamiko nastajanja zbirke je deloma mogoče razbrati iz zapisnikov banskega sveta, indeksov upravnega in prosvetnega oddelka banovine, redko ohranjenih vložnih spisov in sočasnih medijskih poročil. Banska uprava je finančna sredstva za odkupe prejemala iz Beograda in svetniki so tekom let večkrat predlagali zvišanje sredstev za odkup ter ločeno finančno postavko za pridobivanje del živečih umetnikov.
Usoda banovinske zbirke po vojni
Zbirka banovine je bila po vojni predana različnim institucijam. Izmed umetnin, ki so bile v Narodni galeriji, so v galeriji ostala dela starejših avtorjev, dela generacije, ki je delovala v 30. letih minulega stoletja, so šla v Moderno galerijo, umetnine, ki so ostale po ministrstvih, pa so pozneje postale del t.i. vladne umetnostne zbirke.
Poimensko je danes znanih 182 del, evidence pričajo o obstoju še dodatnih. Vendar so, kot poudarja Mohor, omembe skope, zato je nemogoče sklepati, kaj natančno se skriva za njimi. V katalogu razstave je tako dodan seznam evidentiranih odkupov za zbirko Dravske banovine, ki ga bodo v prihodnjih letih lahko dopolnili z možnimi novimi podatki.
Na razstavi od Smrekarjeve Devete dežele do monumentalnih slik Gojmirja Antona Kosa
Razstavo uvede monumentalna perorisba Hinka Smrekarja z naslovom Deveta dežela iz leta 1919, ki je nastala v času, ko se je slovensko ozemlje po Mohorjevih besedah dokončno zavedlo, da je stopilo v novo državo. Liki na sliki so razigrani in korpulentni, po nebu letajo pečene piške, drevesa obrodijo piškote. Sliko zaznamujeta sarkazem in satira, saj je povojno obdobje zaznamovalo veliko pomanjkanje.
V sosednjem prostoru visi kopija medalje s podobo kralja Aleksandra I. iz okoli leta 1936 avtorja Antona Severja. Kot je povedal Mohor, je v arhivih pogosto naletel na omembe podob vladarja, kar kaže na to, da so bile le-te v očeh banske uprave vsaj formalno gledano na prvem mestu. Zanje je bilo potrebno dobro skrbeti, jih pravilno razstaviti, tudi za reproduciranje je bilo potrebno pridobiti dovoljenje.
Med deli Riharda Jakopiča je Mohor izpostavil Sipino iz leta 1919. Jakopič je bil po njegovih besedah tedaj že uveljavljen umetnik. Na bana se je velikokrat obračal s prošnjami za odkupe. Odkupov je bilo res zelo malo in ves denar je šel iz iste mošnje. Ker se umetniki niso smeli pritoževati nad oblastjo, so se spravljali drug na drugega in tako je Jakopič Narodno galerijo obtožil, da dobi preveč sredstev za odkup del starejših umetnikov, medtem ko živeči nimajo kaj dati v usta.
Matija Jama je tudi zastopan s sliko Kolo, ki je sicer del stalne zbirke umetnosti na Slovenskem Narodne galerije. Kot je povedal Mohor, je bila slika verjetno odkupljena neposredno za galerijo.
Konec 30. let je v ospredje močno stopila zgodovinska tematika, saj je prevladalo mnenje, da Slovenci nimamo monumentalnih del. Poleg tega je ban Natlačen začel odkupovati dela večjih formatov, kot je denimo Krst pri Savici Rajka Slapernika. Slapernik je danes znan predvsem po krajinah, zato je slika, ki jo je za razstavo posodila Moderna galerija, za marsikoga pravo odkritje.
Z željo po državotvorni umetnosti je banovina razpisala tudi štiri natečaje
Konec 30. let minulega stoletja so bili razpisani štirje natečaji za likovne umetnine iz domače zgodovine – vzporedno z velikim natečajem za bansko palačo še trije manjši v letih 1938, 1939 in 1940. Rezultati in umetnine prvih dveh natečajev so znani, vendar jim umetnin večinoma ni uspelo izslediti. Katera dela so plod tega razpisa, pa po Mohorjevih besedah ni bilo mogoče ugotoviti, saj kaže, da rezultati natečaja, ki se je zaključil v istem tednu, ko so nemške in italijanske sile napadle Jugoslavijo, niso bili objavljeni.
Četrti natečaj, to je za zgodovinske slike v banski palači, pa je bil razpisan konec leta 1938 na pobudo bana Natlačena. Bil je bolj uspešen, verjetno na račun tega, da so bile obljubljene bogate nagrade – 20.500 dinarjev za zmagovalce in odkupe, nato pa še 100.000 dinarjev za izvedbo. Na natečaju je zmagal Gojmir Anton Kos.
Slikam z omenjenega natečaja je namenjen večji del zadnje sobe. Med drugim je mogoče videti Kosove pripravljalne kartone, barvne skice ter monumentalni osrednji sliki Ustoličenje in Kmečki boj, ki sicer nista vedno na ogled. Kot je poudaril Mohor, sta deli močno ideološko obarvani, na njih so poudarjeni slovenski elementi. Pri obredu ustoličenja denimo, ki ima tudi svoj germanski del na vojvodskem prestolu, je Kos upodobil le slovanski del ob Knežjem kamnu.
Kot je poudaril Mohor, je Kosov cikel slik pomembnih dogodkov iz slovenske zgodovine, ki skupaj v dolžino meri več kot 20 metrov, eden največjih primerov zgodovinskih slik na Slovenskem in je starejšim generacijam znan iz zgodovinskih učbenikov.
