Piše: Andrej Rot
Prazniki so se tako kot drugi običaji skozi zgodovino spreminjali. Število praznovanj se iz leta v leto povečuje, nekateri prazniki pa bledijo in na koncu izginejo. Med temi usihajočimi slavji je dan nedolžnih otrok. Že od otroštva me je pritegovalo zaznamovanje dne, ki ga praznujemo 28. decembra. Delno zato, ker ni bil zapovedan praznik in predvsem, ker mi je v otroštvu o njem pripovedovala mama, kako je bilo nekoč, in naju z bratom nagovarjala, da sva vzela v roke šibo in po lastni presoji z njo tepežkala odrasle. Ah, kakšna moč v rokah otroka, saj so se odrasli lahko rešili le z odkupnino!
Praznik, ki izginja, je umeščen med božično-novoletne počitnice, v čas intenzivnega vremenskega dogajanje, ali poletja na južni polobli ali zime na severni, med božičem in novim letom, vsekakor praznični in veseli čas. O njem pišejo Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev, Pavle Zablatnik v knjigi Čar letnih časov in še kdo. Praznik sem vselej omenjal in bližnje nagovarjal k morebitnemu spominu, a brez uspeha. V resnici ne vem, kaj sem pričakoval, odziv je bil največkrat nekakšno čudenje, češ, aha, saj vem, a kaj sploh to pomeni … Še pred kratkim sem zaman spraševal nekaj ljudi srednjih let, iz različnih slovenskih krajev. Spraševanje je občutljivo, ker vsi ne sprejemajo krščanskih vsebin, tudi na ravni ljudske tradicije ne. Toda pri dveh mojih priložnostnih anketirancih sem zaznal, da so se jima v očeh iskrile podobe in navihane misli, morda podobne mojim neizrečenim. Kaj ne bi bilo imenitno našeškati izvoljenega poslanca, ki pozablja na dane obljube in mu po glavi roji samo želja, da bi postal minister; ali časnikarja, ki podpisuje izjavo proti cenzuri, sam pa je gluh za svobodo govora. In ko se naivno sprostim v tej pravičniški drži, še ugibam, kako moja sogovornika s šibo in porogljivim nasmeškom grozita uradnici kofetarici, ki nima časa za tistega, ki trka na vrata urada, in zdravniku specialistu, ki z visokega oblačka ošteva zaskrbljenega bolnika, in župniku, ki že dolgo ne pridiga z zgledom. In na koncu, v njunih očeh, zagledam še samega sebe, ki prepogosto ne morem držati jezika za zobmi.
Resnici na ljubo, praznika že dolgo ni več. Čeprav je zapisan v koledarjih, je živ dokaz efemernosti. V nekaterih državah obstaja kot dan, ki ga pri nas praznujemo prvega aprila, se pravi, praznik norcev, predvsem v špansko govorečih deželah vsako leto 28. decembra ponekod še vedno zaznamujejo potegavščine. A tudi prvi april je eden izmed tistih izginjajočih praznikov.
Nedolžnost je sreča. Poglej otroka, ki začenja prve korake! Veseli nas njegovo odkrivanje sveta okoli sebe. Občuduj njegov širok nasmeh in bister pogled! Tudi pesniki ohranjajo otroške lastnosti kot so veselje do življenja, radovednost, sposobnost čudenja nad svetom, zavedanje, da so nepomembni predmeti lahko čudoviti, željo po igri, domišljijo, ustvarjanje, in vse to prenašajo v verze. Ne vem, kdo je rekel, da svet lahko obstaja, ker še vedno obstajajo otroci. Če na svetu ne bi bilo te radoživosti, navihanosti, denimo take, kot jih ima Grafenauerjev Pedenjped, bi svet izginil. Najbrž je táko otroštvo gonilna sila sveta in življenje. Svet, v katerem ne bi bilo otroškosti, ne bi imel smisla, niti ne bi bil dober za nikogar. Otroštvo je bistvo sveta in narave. Zato je tako pomembno ohraniti otroka v sebi, celo in še posebej pri branju pesmi. Kitajski mislec Mencij pravi, da je človek velik takrat, ko ne izgubi srca otroka, portugalski pesnik Fernando Pessoa pa se pogosto sklicuje na svoje otroštvo:
Ko se otroci igrajo
in poslušam njihovo zabavanje,
se nekaj v duši
začne radostiti.
Prav tako v začetku 20. stoletja zapoje Silvin Sardenko v pesmi
Nedolžnost:
Kdo bi me vnel,
da bi še enkrat zapel
kakor ôtrok vesel!
Otroci živijo v stanju čistosti, naivnosti in veselja. Čeprav lahko trpijo nasilje, zlorabe, zanemarjanje – vse to prihaja iz sveta okoli njih. Za tem pajčolanom nedolžnosti, kot ga imenuje Oton Župančič, ni kančka zlobe. Ko otrok zaradi nevednosti, malomarnosti ali celo jeze povzroči škodo, ga to ne spremeni v zlobneža. Otroci so nedolžni v dvojnem smislu: v sebi ne skrivajo zlobe in tudi ne morejo biti sojeni kot krivi svojih dejanj. Odrasli pa nismo nedolžni ne v enem in ne v drugem smislu. Če bi lahko brali misli ljudi, bi odkrivali njihove vprašljive namene, take, ki si jih ne bi upali glasno izraziti. Vsi smo kdaj lagali, izdajali, kradli, če omenim le nekaj osnovnih prestopkov. Ko pomislim na stiske v času pandemije, kako se ljudje odzivajo na dogajanje, kako se zaščitijo ali skrbijo za druge, kaj si želijo, kako se odzovejo na drugačna mnenja, koliko je odvečnega strahu, koliko črednega nagona … za vse smo odgovorni in ni ga, ki si ne bi zaslužil graje. Še kako drži citat iz Janezovega Evangelija: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen …«. Obteženi smo s svojo vestjo do konca svojih dni. Zato imamo veliko potrebo po razbremenitvi. Kar skrivamo, je navadno povezano z dejanji, na katera nismo ponosni.
Kaj pomeni nedolžnost? Z besedo izražamo naivnost, devištvo, nekaznovanost, brezhibnost, bebavost, neomadeževanost, neučinkovitost, neškodljivost, angelskost, svetost, dobroto, odkritost, lahkovernost, neprevidnost in še kaj. Beseda nas včasih spravlja v zadrego. Če je bila to nekoč vrlina, je danes bolj znak smešne preproščine. Podobno so v zatonu še druge lastnosti. Na primer zvestoba – kdo je še danes vse življenje lojalen podjetju, v katerem dela, ko pa tržišče zahteva prilagajanje, uspeh in boljši zaslužek? Mikavnejša ponudba zvestobo zlahka omaja. Zvestoba – komu na čast? Nesebičnost? Zakaj le! Vsi smo krvavi pod kožo, vsi imamo potrebe. Katera sintagma ali prispodoba bi nas lahko danes opredelila kot družbo? Morda daj-dam. Ali stari Horacijev izrek carpe diem – užij dan, izkoristi priložnost … Ali pa Reši se, kdor se more!
Ko odrasli pomislimo na svojo nedolžnost, si predstavljamo izgubljeni raj. Naša nedolžnost ostaja v vse bolj oddaljeni preteklosti: razumemo jo kot tisto mitsko zlato dobo, ki jo je opisal Heziod, ali deželo blaženih, srečnih ljudi – Arkadijo. Težko si zamislimo nedolžnost kot cilj prihodnosti, take prihodnosti, kakršne bi si želeli. Nedolžnost otrok se nas globoko dotakne, nas razneži, a zgrozimo se ob misli, da bi bili spet nedolžni kot oni. Odrasli prihodnjo nedolžnost dojemamo kot nesrečo. Ko pomislimo, da nas lahko v starosti doleti demenca, se nas loteva občutek nočne môre. Vemo namreč, da starca v takih okoliščinah družba pogosto vidi kot prizadetega, nemočnega in nepotrebnega. Treba je le še malo pragmatične doslednosti – in ga že ni več.
Izgubo nedolžnosti razumemo kot sprejemanje stvarnosti, ta pa je grda in v njej živimo zlobni ljudje; pomeni, da ni mogoče doseči idealnega sveta, v katerem bi lahko živeli brezskrbno, kot smo v otroštvu. Nedolžen je tisti, ki ni povzročil zla in ki si ga tudi ne more predstavljati. Nedolžnost je dobrota dojemanja, misli in delovanja, je stanje človeka, ki se še ni razvil, ki je samosvoj, a hkrati ravnodušno sprejema skupnost in vsakega. Nedolžnost izgubimo, ko sprejmemo Plavtovo trditev, da je človek človeku volk, da vselej velja tiranija posameznika, ki poskuša obvladati druge, da kraljuje kot svetovni zakon Hobbsova opredelitev vojne vseh proti vsem, da utopije ne obstajajo in da človeški odnosi po izgubi nedolžnosti ne bodo nikoli več popolni.
Umetnik v ustvarjanju pogosto išče izgubljeni raj. Po Nietzschejevem mnenju je nedolžnost otroka njegova zmožnost kreativnega delovanja, ki je čisto potrjevanje življenja. Otrok je nedolžen, ker je njegova volja do moči volja do življenja kot kreacije. Ustvarjanje v svojem bistvu ni boj »zoper«, ampak je potrjevanje nečesa. Ko Nietzsche zapiše, da je človek nekaj, kar je treba preseči, poudari, da dokler hočemo vladati drugim in jim ukazovati, smo ujeti v razmerje, ki onemogoča svobodno ustvarjanje. Vloga umetnosti in književnosti, domiselnosti in ustvarjalnosti je prav ta, da nam omogoča svobodo. Pisatelj César Aira, a z njim še številni drugi, pravi, da pisati pomeni iskati svobodo, ki jo imamo v resničnem življenju tako omejeno. Ustvarjalnost črpa iz sebe tako, da otroka v sebi ne zatre. Aira celo meni, »da se človekovo propadanje začne že pri šestih letih«. Podobno razmišlja Søren Kierkegaard v Pojmu tesnobe, ko pravi, da sta Adam in Eva storila skok v greh, ki je omogočil, da je grešnost postala kakovost človeške eksistence. Vsak človek, ki se rodi za njima, stori podoben skok, pravzaprav skok, ki ga poznamo kot padec. Skok vključuje izgubo nedolžnosti in njeno nadomestitev s krivdo. Vsak človek naredi ta skok kot posameznik. Toda kako naj psihološko razumemo ta kvalitativni skok? Danski mislec pravi, da je nedolžnost nevednost. V tem stanju je po eni strani človek miren in spokojen, po drugi strani pa je vendarle navzoče še nekaj drugega, drugačnega. Ne govorimo o kakem konfliktu ali sporu, saj človek v stanju nedolžnosti ne teži k ničemur oziroma ne hrepeni po ničemer. Toda to stanje poraja tesnobo. Nedolžnost ni popoln mir. To je stanje, iz katerega nastane tesnoba. Tesnoba je nelagodje, ki je rezultat posameznikove zavesti, da bi bil lahko drugačen, kot je zdaj. Lahko bi imel zmožnost ali znanje oziroma vednost, ki je zdaj nima. Ta zmožnost lahko postane dejanskost. Toda kakšne so lahko posledice, če se to ne zgodi? Posameznik tega ne ve in je zato tesnoben. Uresničitev te možnosti ga privlači, a hkrati misel nanjo poraja nelagodje. Pred padcem sta Adam in Eva živela v nedolžnosti, za katero je značilna nevednost. Ko jima je Bog prepovedal jesti z drevesa spoznanja dobrega in slabega, ga nista popolnoma razumela.
Še predno kaj povem o nostalgiji, se spet vprašam – kaj si želimo odrasli? Želimo si odrešitve, ne pa nedolžnosti. Odrešitve imajo različne obraze. Nekateri si želijo srečo na loteriji, da se izkopljejo iz materialnih stisk. Želimo si zdravja, sreče v odnosih, v družini in še marsikaj. Ne verjamemo pa v čudeže, upamo v naključja, v srečo. Otroku se dogajajo čudeži, ga navdušujejo preprosta odkritja, ne potrebuje srečnih naključij. Na poti od otroka do odraslega človeka se doživljanje in pričakovanja nenehno oddaljujejo. V tem je mogoče najti paradoks. Ali ne bi bila obnovljena nedolžnost zagotovilo, da se nikoli več ne bi izgubili v jami zla? Zakaj si potem ne bi želeli nedolžnosti?
Vprašanje je nekoliko čudno, a filozofija nas nagovarja, da postavljamo vprašanja, ki se zdijo nepomembna. Odgovor, ki ga dobimo, nas lahko približa k razumevanju življenja z moralne perspektive, se pravi k doseganju popolnosti, hkrati pa ohranjanju vseh svojih izkušenj. Ob tem pomislimo, da v dobroti nedolžnih ni zaslug. Odrasli moramo premagati preizkušnje, s katerimi se dan za dnem spoprijemamo, s pravilno presojo, preudarnostjo in celo kančkom sreče. Velik izziv bi bil priti do konca življenja, ne da bi si zaslužili kazni. Tisti, ki mislijo tako, menijo, da je moralno življenje podobno tekmovanju, v katerem je najvišji ideal sestavljen iz tega, da nismo prisiljeni prositi milosti ali odpuščanja, saj so bili vsi moralni preizkusi uspešno opravljeni. S tega vidika nedolžni ne sodijo v tekmovanje oziroma niso vredni nagrade. Kajti na takem življenjskem maratonu in s tako veliko mero optimizma bi le peščica prišla na cilj brez madeža, vsi drugi pa se na poti srečujemo s šibkostmi, mamljivostmi stranskih poti in temu ali onemu podlegamo. Vendar upanje, da bi se prebili skozi življenje, ne da bi se kdaj morali opravičevati ali da bi bili odvisni od dobrohotnosti drugih, bi bila bolj izraz domišljavosti, če ne celo arogance.
In še nekaj. Čeprav nedolžnost zelo jasno ločujemo od zlobe, še ne pomeni, da se nedolžnost istoveti z dobroto. Angleški teolog Friderik Viljem Faber pravi, da dobrota v mladem okolju ne uspeva posebno dobro. »Zares dobrotljiv deček, dobrotljiva deklica je redkost. Čim starejši so ljudje, bolj postajajo dobri.« Kar se seveda zdi logično, kajti nedolžnost je stanje, dobrota pa je vrlina, ki jo je mogoče pridobiti.
Tako torej – zakaj me je navdušil praznik nedolžnih otrok. Kako to, da je praznik, ki ga zaznamujemo v krščanskem svetu, posmrtni poklon pokolu otrok? Poboj nedolžnih otrok je epizoda iz Nove zaveze. Ko je kralj Herod od treh modrih izvedel za Jezusovo rojstvo, je ukazal iskalno akcijo, med katero je v okolici Betlehema pomoril vse judovske dečke, mlajše od dveh let. O teh mučencih piše evangelist Matej v drugem poglavju svojega evangelija, drugih virov, ki bi opisovali dogodek, ni, a Herod je bil znan tiran, ki je kruto odstranjeval vse, ki bi se mu postavili na pot. Zavest o tem pokolu se je ohranila v krščanstvu. Zaradi spojitve z drugimi rituali, ki niso bili krščanski ali judovski, v času med božičem in novim letom, je Cerkev v srednjem veku razglasila praznik nedolžnih otrok.
Prav gotovo je naivno upati, da bi razglasitev ali kakršna koli odredba sama po sebi preprečila zločine v prihodnje. Včasih so proglasi prihajali iz Rima, danes praznike določa svet. Poznamo mednarodni dan boja proti diskriminaciji, proti nasilju nad ženskami, proti revščini in socialni izključenosti in toliko drugih … Zavedanje, kaj smemo in česa ne, raste, a samo po sebi to ne pomaga dosti. Opredeljujemo se proti vojnam, podpisane so konvencije glede kemičnega orožja, min, o rezultatih lahko dnevno sledimo hudim stiskam po svetu, o pomorih, za katere nihče noče odgovarjati ali pa so bili storjeni v imenu nekih idealov, o suženjstvu, ki se sicer dogaja v oddaljenih deželah, a v naši že dolgo cveti trgovina z ljudmi, o migrantskem vprašanju pa raje ne govorimo, ker je jabolko spora resničnih, namišljenih ali strankarskih sporov. Čeprav odločitev za molk je pogosto klavrna, kajti tisti, ki nenehno kritizira, ve, kako bi morali ravnati drugi, ne pa kako bi moral živeti in ravnati sam.
Pristen izraz nedolžnosti se odraža v prizadevanju Orhana Pamuka. Pisatelj je v mladosti sanjaril o ustanovitvi majhnega muzeja in začel zbirati vsakdanje predmete v Carigradu, jih kupoval na bolšjih trgih ali jih jemal od prijateljev in znancev z izgovorom, da bo »nekoč naredil muzej iz njih«. Leta 1999 je revni soseski Çukurcuma kupil staro štirinadstropno hišo iz 19. stoletja, v kateri je odprl Muzej nedolžnosti. Konkretnost stavbe in stare šare pa je oblikoval v ljubezensko zgodbo, ki je prerasla v roman. Objavil ga je leta 2008 kajpada z naslovom Muzej nedolžnosti. A bolj kot Pamukovo literarno delo in simpatični napori za ustanavljanje muzeja, je občudovanje vredno njegovo zavzemanje za svobodo govora. Pamuk je razkrival teme, ki so razgaljale nedemokratičnost in nasilje v Turčiji, predvsem vladno nespoprijemanje z dvema najbolj bolečima epizodama v novejši zgodovini – pokolom Armencev med prvo svetovno vojno in dolgotrajnim krutim spopadanjem s Kurdi. In prav tu je tista nedolžnost, ki jo lahko opišemo s sorodnimi besedami kot preprostost, naivnost, neumnost, lahkovernost in še kaj, kajti zameriti se turškim nacionalistom ni nekaj nedolžnega, kot tudi ni bila nedolžna smrtna obsodba Rushdieja zaradi romana Satanski stihi.
Združitev poganskih in cerkvenih običajev je vzbudilo ljudsko ustvarjalnost in nastalo je tepežkanje ali šapanje. Starodavni običaji pripovedujejo o čarodejnem »udarcu s šibo življenja«. Zimzelena šiba naj bi prenesla na človeka ali drugo bitje, ki se ga dotaknemo, življenjsko moč in pomlajenje. Za temi navadami se skriva stara ljudska vera, da imajo rastline, ki jim niti zima ne more odvzeti zelenja, kakor tudi rastline, ki spomladi najprej zelenijo, v sebi čarodejno pomlajevalno moč, ki se dá s čarodejnim udarcem prenesti na ljudi, živali in rastline. Običaj se je od kraja do kraja drugače uresničeval, otroška domišljija in naivnost pa sta še prispevali k čarobnosti praznovanja. V resnici so odrasli s tem priznavali storjene krivice in otrokom vlivali upanje, da je mogoče uravnavati svet v skladu z dobrim. Že v srednjem veku je bila v samostanskih šolah šega »otroškega škofa«. Šega je bila v tem, da se je enkrat v letu red obrnil na glavo. Učenci so vladali, učitelji so ubogali. Učenci so spraševali, učitelji so odgovarjali. Če niso znali, je šiba pela.
Med znamenitimi zgodbami iz svetovne literature beremo v Cervantesovem Donu Kihotu zgodbo Sánča Pánse. Oproda obubožanega plemiča Kihota je za en dan določen kot glavar otoka Baratarije, a mora prestati nekaj preizkusov. V smešnih okoliščinah ob nastopu glavarstva Sančo Pansa dokaže, da zna biti stvaren in moder. Pogled odraslega, da lahko za kratek čas preda krmilo, ima vzgojni namen, pa čeprav povzroča smešne položaje. Podobna, čeprav manj vedra je zgodba o norčku Tantadruju, ki si je želel umreti. A v Kosmačevi zgodbi Kamen in njiva posije sonce, ko zapiše: »Še bo lepo na tem svetu, dokler bodo ljudje kakor vi, otroci, verjeli v ljubezen.«
Običaj tepežkanja se je v srednji Evropi uveljavil na dan nedolžnih otrok. Cerkev je želela pogansko šego tepežkanja zamenjati z dnevom nedolžnih otrok. A »pokristjanjevanje« se ji tu, kot piše Kuret, ni najbolj posrečilo. Smisel tepežkanja, to je spodbujanje rodnosti, je poskušala zamenjati s pedagoškim in krščansko-etičnim smislom.
Naj se vrnem k trditvi danskega misleca Kierkegaarda, češ, nedolžnost je nevednost. Pa bi si vseeno upal reči, da nevednost ni isto kot nedolžnost. Drži, da so otroci nedolžni in da moramo njihovo nedolžnost zaščititi. Problem nastane, ko pričakujemo vrnitev v nedolžnost. Ob tem se zamislimo, češ, kam lahko to privede otroka, ko bo odrastel? Ne smejo biti nevedni, naivni, saj jih bo življenje zdrobilo! A prav tu je odgovor: nevednost je treba nadomestiti z znanjem, nedolžnost pa zaščititi in si jo povrniti. Vsak je lahko hkrati izobražen in nedolžen, prav tako kot je lahko hkrati ciničen in neveden. Nedolžen, naiven človek je odprt za očaranost, občudovanje, spoštovanje, za lepoto, cinik pa je že vse videl, vse ve, nič ga ne preseneča, ničesar ne občuduje, svojo sumničavost usmerja proti lepoti in nedolžnosti in je skeptičen celo nad lastno senco.
Zaščititi nedolžnost otrok ni isto kot otrokom dajati potuho. Kdor jih pretirano ščiti, poskuša prehoditi njihovo pot in razveljavlja njihove poskuse samostojnosti. Tisti, ki varujejo njihovo nedolžnost, pa jim na poti pomagajo najti lepoto in jih spodbujajo. Otroštvo je obdobje, ko so strahovi in radosti neizmerni, zato je globoka tudi nedolžnost; problemi naše mladosti pa se v odraslosti sprevržejo v brezkompromisne odpore in sovražnosti.
To pisanje je porodila nostalgija. Pravijo, da je nostalgija bridka sreča. Je veselje zaradi spomina iz preteklosti, a boleče je vedeti, da se izkušnje ne morejo vrniti. Izgubljeno se zdi nepozabno, edinstveno in neponovljivo. Imamo nostalgijo po nečem, kar nas je osrečilo, kar se zdi popolno. Razlogov za nostalgijo je veliko: to o prazniku nedolžnih otrok je najbrž redkost, a podobnosti lahko najde vsak pri sebi. Meni se ne more tožiti po nekdanji Jugoslaviji in socializmu, ker ju nisem živel, a verjamem, da jih je veliko takih, ki hrepenijo po tistem času, pravzaprav otroštvu, ki se ga spominjajo kot časa lepih izkušenj, druženja, prijateljstev. Taka nostalgija pa nikakor ni poskus obujanja klerikalizma, komunizma ali drugih ideologij. Dogaja se tudi, da celo mladi, ki tistega obdobja niso živeli, sanjajo o revoluciji svojih staršev ali popolni kmečki idili. Pomanjkanje lastnih referentov jih vleče k prevzemu nostalgije prejšnjih generacij.
Ko pogledaš na dogodke iz preteklosti prek vzvratnega spominskega ogledala, se ti zdijo čudoviti. Kot pogled v izgubljeni raj, ki ga nikoli ni bilo. Gre za srečne idealizirane trenutke. To pomeni, da je nostalgija nekakšno varljivo čustvo, kajti ne obstajajo drugi raji razen tistih, ki jih ustvarja spomin. In prav je, ko jih občasno podoživljamo, ker nas osrečujejo in razvedrijo. Težava bi bila le, če z zasidranjem v preteklost ustvarjamo problem v sedanjosti ali pa vero, da v prihodnje ne bomo našli ničesar podobnega. Kajti kolikor več energije posvečamo preteklosti, manj je imamo za sedanjost in prihodnost. A lepa preteklost nas navdihuje, nam daje moč in identiteto. V Bratih Karamazovih Aljoša svetuje fantom, naj negujejo dobre spomine iz otroštva, saj jim bodo sledili vse življenje, kar jih bo spremenilo v dobre ljudi.
Nostalgija ni torej samo zatočišče starejših, še posebej danes, denimo v tem postmodernem času, ko ljudi pestijo stiske in vlada kriza vrednot, kulture, identitete. Verjetno ni naključje oživitev zanimanja za epske filme (Gladiator, trilogija Gospodar prstanov), nadaljuje se trend snemanja filmov, posnetih po knjižnih uspešnicah in remekov starih uspešnic. Uspevajo serije, ki obujajo preteklost ’60, denimo Oglaševalci (Mad men), ali časovno postavljene v začetku 20. stoletja kot Downton Abbey, seveda tudi muzikali, ki so bili dolgo iz mode, danes pa spet pritegnejo občinstvo, kot ga je Moulin Rouge ali Grease, ki mu je uspelo prek plesa in glasbe povezati tri generacije. Še posebej mlajši opozarjajo, da so generacija, ki je prisiljena živeti nostalgijo, ker je ohromljeno njihovo upanje v prihodnost.
Nisem prvi, ki se vpraša, ali ni umetnost pravzaprav nostalgičen poskus poustvarjanja pretekle stvarnosti? Susan Sontag v zbirki esejev O fotografiji pravi, da živimo v nostalgični dobi in da fotografije aktivno spodbujajo nostalgijo. Tako kot fotografija imata tudi slikarstvo in književnost vez s časom, ki ga ni več. Tudi glasba obuja, morda ne toliko dogodke same, pač pa predvsem čustva, po katerih se nam toži.
Naj sklenem ta kratek izlet v preteklost in nostalgijo. Nekoč sva se z bratom podala na pot, v rokah ponosno držala šibo iz tamarinde, prečkala travnike in trkala na vrata sosedov. Verjela sva, da bo vsak, ki jih odpre, vedel, zakaj prihajava. Nama je bilo vsekakor jasno. Ko so nama odprli vrata, je najbrž minilo nekaj sekund, da je sosed razumel, potem sva še počakala, da nama je prinesel odkupnino in tako odšla zadovoljna do naslednjega soseda, vesela, ker ni bilo treba zavihteti šibe. Sploh nama ni bilo nerodno, prepričana sva bila o najini moči in pravici. Šele veliko let pozneje sem lahko začel razmišljati o tem, kaj je bilo tisto najino početje. Razlogov, zakaj naj bi si odrasli zaslužili kazen, nisva poznala. Z leti pa se je odgovor začel svetlikati in tudi to, zakaj naju je mama pošiljala izpolnjevati običaj. Rad se spomnim tistega časa, srečnega otroštva, igre tepežkanja in upanja, da je mogoče obrniti red na glavo. Vem pa, da sveta ni mogoče krojiti s čarobnimi triki, tudi revolucije ga niso, a vredno ga je graditi, ne sesuvati, tudi s tisto nostalgijo v ozadju in vero, da je vse mogoče.
