V začetku novembra so v Parku vojaške zgodovine v Pivki odprli novo razstavo o deset tisočih ruskih vojnih ujetnikov, ki so bili med 1. svetovno vojno pripeljani v zaledje soške fronte kot delovna sila. Razstava nosi naslov ŽIVLJENJE ZA C(ES)ARJA – vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju.
Razstava prinaša širok nabor fotografij, videomateriala in zapisov iz tistega obdobja, ki obiskovalcem približajo izseke iz ujetniškega življenja zajetih vojakov v zgodovinskem kontekstu prve svetovne vojne. Razstava se ne nanaša na samo bojevanje, ampak na usodo ujetnikov, njihovo trpljenje in napore, za katere niso prejeli nobenega priznanja in zahvale, čeprav takrat zgrajeno infrastrukturo v veliki meri še vedno uporabljamo. Pomembno težo razstavi dajejo tudi originalni izdelki ruskih vojnih ujetnikov, ki so jih izdelovali v prostem času.
Kapelica je bila zgrajena pred plazom
foto: S.A.
Osrednji simbol trpljenja ruskih ujetnikov na slovenskem ozemlju med prvo svetovno vojno je Ruska kapelica pod Vršičem, zato je kot srčika razstave predstavljena odlična maketa kapelice, ki jo je z izjemno natančnostjo v merilu 1 : 10 izdelal g. Franci Pogačar in dejansko z vsemi detajli predstavlja pomanjšavo originala. V nasprotju z danes prevladujočim prepričanjem kapelica ni bila postavljena po marčevskih plazovih leta 1916 v spomin na žrtve plazov. Edina poznana fotografija Ruske kapelice pod Vršičem iz vojnega obdobja je nastala namreč več kot mesec dni pred plazovi, kar dokazuje poštni žig, saj je bila kot razglednica odposlana že 4. februarja 1916.
Na 400 lokacijah
Avtor razstave je Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine, kot partnerja pa sta pri nastajanju razstave sodelovala tudi Center za preventivno arheologijo kot enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Zgodovinsko društvo Kidričevo. Posebna zahvala gre tudi vsem zbirateljem, ki so za potrebe muzejske postavitve v razstavi odstopili izdelke ruskih vojnih ujetnikov, so še zapisali v muzejskem sporočilu za javnost. Center za preventivno arheologijo je v študiji evidentiral skoraj 400 lokacij po vsej Sloveniji, na katerih so sledi ruskih vojnih ujetnikov. Prav ta študija je predstavljala pomembno izhodišče za pripravo razstave. V nadaljevanju objavljamo nekaj tekstov z razstavnih panojev.
Ne samo Rusi, tudi drugi narodi
Vojne ujetnike carske Rusije tako strokovna literatura kot leposlovje pa tudi ljudsko izročilo označujejo kot »ruske vojne ujetnike«. Gre za splošno uveljavljen, a poenostavljen termin, saj je bilo rusko carstvo večnacionalna monarhija, v kateri so njeno armado sestavljali pripadniki različnih narodnosti. Po popisu iz leta 1897 je v ruskem carstvu oziroma imperiju živelo skoraj 126 milijonov ljudi. Od teh jih je okoli 56 milijonov govorilo rusko, 22 milijonov ukrajinsko, 13 milijonov turkotatarsko, skoraj 8 milijonov poljsko, 5,8 milijona belorusko, 5 milijonov jidiš, 3,5 milijona finske jezike in 1,7 milijona nemško. Ostalo prebivalstvo so predstavljali pripadniki številnih narodnosti na območju Baltika, Kavkaza in srednje Azije ter drugih delov carstva. Glede na veroizpoved je bilo med prebivalci 87 milijonov pravoslavnih, 14 milijonov muslimanov, 11,5 milijona katoličanov, 5,2 milijona judov in 3,5 milijona luteranov.
Ogromna armada in pomanjkanje orožja
Carska Rusija je v prvo svetovno vojno poslala več mož kot katera koli druga država. Mobilizacija je v carsko armado vključila kar 15.378.000 oseb – dotlej ni še nikoli nihče na bojišče poslal tolikšnega števila vojakov. Toda takrat največja vojska na svetu pa je bila v povprečju vodena in oborožena slabše kot nasprotniki. Hudo je primanjkovalo častnikov in podčastnikov, največji slabosti carske armade pa sta bili pomanjkanje oborožitve in njena zastarelost. Posebej je to prišlo do izraza v pomanjkanju topov in mitraljezov. Težave zaradi pomanjkanja orožja so se stopnjevale še s pomanjkanjem ustreznega streliva, vse skupaj pa je še potencirala pomanjkljiva logistika, ki je bila v veliki meri posledica nezadostnega transportnega sistema. Neizbežna posledica so bile velike izgube in neučinkovito bojevanje, kar je vodilo v poraz.
Številni ujetniki
Odprt način bojevanja na vzhodni fronti, zaradi katerega se je frontna linija po ofenzivnih premikih lahko spremenila tudi za več sto kilometrov, je imel za posledico veliko število vojakov, ki so se znašli za frontno črto in so postali ujetniki. Skupno število ruskih ujetnikov v habsburški monarhiji je ocenjeno na kar 1.269.000 mož. Temu številu se pridružuje še 369.600 italijanskih, 154.631 srbskih, 52.800 romunskih, 652 francoskih in 158 britanskih vojnih ujetnikov – skupaj torej kar 1.861.000 oseb, ki so bili po popisu in pregledu poslani v taborišča za vojne ujetnike, ki so bila od frontnih linij zelo oddaljena. V Avstro-Ogrski je bilo okoli 50 takšnih taborišč, na slovenskem ozemlji je bilo v Strnišču pri Ptuju, danes Kidričevem, kjer je bilo 37.000 vojnih ujetnikov. V kakšnih razmerah so živeli in kaj vse so na slovenskem ozemlju zgradili – vse to je med drugim predstavljeno z razstavo ŽIVLJENJE ZA C(ES)ARJA – vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Pripadniki avstro-ogrskih delovnih enot in ruski vojni ujetniki pri gradnji železnice Sežana–Repentabor
Vir: Igor Dolenc
