Prof. dr. Jože Gasperič (1932–2019) se je rodil tik pred dnevom žena leta 1932 v Ljubljani kot sin železničarja s Kočevske in sorodnik frančiškanskega slavista s Kostanjevice nad Gorico Stanislava Škrabca, domačina s Hovače pri Ribnici. Čeravno priimek Gasperič sugerira raziskovanje plinov oziroma boj proti njim za boljši vakuum, kar je bilo Jožetovo poglavitno strokovno poslanstvo, njegov priimek v resnici ni mogoče v kleni slovenščini sloveniti iz Gas v Plin, saj izvira iz poimenovanja otrok Gašperja in je predvsem doma v hrvaški vasi Gašparci ob mejni reki Kolpi za lučaj proč od domače vasi Janeza Kovača Srobotnik na slovenski strani, kar je seveda tudi poglavitni razlog, da je Janez danes predsednik DVTS, ki ga je v veliki meri prav Jože dolga leta držal pokonci.
Študij
Na Fakulteti za elektrotehniko je Jože Gasperič diplomiral leta 1958. Z raziskavami vakuumskih tankih plasti se je intenzivno ukvarjal na že na IEVT, saj je problematiko kermetnih napršenih plasti visoke ohmske upornosti obdelal v svojem magistrskem in nato še v doktorskem delu. Kovinske legure kermeti so mešanice delcev keramik in metalov v
mikroskopsko heterogeni kombinaciji uporabni za jedrsko in letalsko industrijo, prav tako pa za trde prevleke orodij oddelka za tanke plasti IJS. Gasperičeva temeljna spoznanja so pomembno prispevala k razumevanju mehanizma rasti tankih napršenih plasti ob njegovem magistrskem delu leta 1964 na Fakulteta za elektrotehniko, in doktoratu leta pa 1972 na IJS Odseku za elektronsko mikroskopijo s področja mikroelektronike kermetnih tankih plasti z naslovom Študij upornosti tankih kermetnih plasti pri profesorju Marinkoviću, medtem ko se je Jože že izkazal kot samostojni raziskovalec IEVT.
IEVT
Gasperičev prvi šef Dušan Lasič (1908-1980) je bil velik Alpinist samohodec in je to svojo strast prenesel na svoje sodelavce IEVT, vključno z Jožetom Gasperičem in njegovim pohodim na Mont Blank leta 2002. Slovenski odsek za vakuumsko tehniko Elektrotehniške družbe (EDS) pod nadzorom Dušana Lasiča je med jesenskim dnevi od 20. do 22. oktobra 1960 organiziral prvo jugoslovansko srečanje o vakuumski tehniki z več kot sto udeleženci, ki so prebrali osemindvajset strokovnih poročil za ustanovitev jugoslovanskega centra za vakuumsko tehniko (JCVT) s sedežem v Ljubljani, preoblikovano v Jugoslovanski odbor za vakuumsko tehniko (JUVAK) 26. januarja 1963, 29. oktobra 1979 pa preimenovano v Zvezo vakuumskih društev Jugoslavije pod predsedstvom Jožeta Gasperiča še vedno s svojim starim priljubljenim imenom JUVAK. To je bil odličen začetek prihodnjih uspehov. 16. oktobra 1972 je slovenski odsek za vakuumsko tehniko Elektrotehniške družbe (EDS) postal neodvisno društvo znotraj EDS. 22. 1. 1977 je dobil današnje ime Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije (DVTS), ki je bilo uradno registrirano naslednje leto 29. septembra 1978.
Indija Koromandija
Med letoma 1980-1985 je Gasperič vodil oddelek za vakuumsko tehniko IEVT. Poldrugo desetletju po doktoratu pa je Gasperič zamenjal delo dela na Inštitutu za elektroniko in vakuumsko tehniko za daljno Indijo, saj se je one dni pred osamosvojitvijo zdelo, saj tujina ponuja večji kos kruha.
Gasperič je predaval na Univerzi Sri Venkateswara, splošno imenovana univerza S. V. ali SVU, državni univerzi v mestu Tirupati v državi Andhra Pradesh v Indiji. Ustanovil jo je leta 1954 glavni minister Tanguturi Prakasam Pantulu. Prvi vice-kancler je bil S Govindarajulu Naidu. Oddelek za fiziko trdne snovi (condensed matter physics) so ustanovili leta 1959, domala tri desetletja pred Gasperičevimi predavanji v njegovem laboratorija za tanke plasti. Tamkajšnja Univerza je poimenovana po gospodu Venkateswara, katerega svetišče se nahaja v mestu. Gospod Venkateswara (वेङ्कटेश्वर, Vēṅkaṭēśvara), znan tudi kot Śrīnivāsa, Bālājī, Vēṅkaṭa, Venkata Ramana, Vēṅkaṭāchalapati, Tirupati Timmappa in Govindha je hindujski bog Maha Vishnu. Gospod Venkateswara ima svoj vodilni tempelj Tirumala Venkateswara prav v mestu Tirupatiju, Andhra Pradesh v Indiji nedaleč od Bengalskega zaliva.
Gasperič je kmalu začel raziskovati tudi na Indijskem inštitutu za znanost (IISc) kot javni univerzi za raziskave in visoko šolstvo znanosti in inženiringa v 250 km zahodnejšem precej večjem deset-milijonskem mestu Bangalore (Bengaluru) v indijski zvezni državi Karnataka na kar planinskih 900 metrih višine pod Dekansko planoto. Inštitut je bil ustanovljen leta 1909 z aktivno podporo Jamsetji Tata in Krišne Raja Wadiyara IV, zato je tudi lokalno znan kot “Tata Inštitut”. Univerzitetni status mu je bil dodeljen tri desetletja pred Gasparičevim prihodom leta 1958, med najboljšimi študenti IISc pa je bil odkritelj Ramanovega sipanja Nobelovec Sir Chandrashekhara Venkata Raman (1888-1970).
Znova pod slovenskimi hribi
Čeravno so morda indijski hribi ti pa tam par metrov višji, je Gasperiča vendarle vleklo nazaj pod slovenske Alpe. Po vrnitvi z dvoletnega bivanja v Indiji na oddelku fiziko laboratorija za tanke plasti Univerze Šri Venkateswara v Tirupatiju in na Indijskem inštitutu za znanost v Bangalorju v letih 1986-1987 se je profesor dr. Jože Gasperič zaposlil v Blinčevem oddelku F5 za raziskovanje trdne snovi IJS leta 1987/88. Blinc je tako znal uporabiti veščine svojega nekaj mesecev starejšega sošolca s klasične gimnazije v Ljubljani dr. Jožeta Gasperiča, ki je kmalu postal vodilni slovenski strokovnjak za vakuumsko tehnologijo.[1] Tako je napredek sodobnih vakuumskih tehnik v oddelku za raziskavo trdne snovi pridobil na veljavi in Gasperič se je kot sodelavec Blinčevih laboratorijev izredno uveljavil kot organizator dejavnosti DVTS.
29. septembra 1981 je Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije (DVTS) začelo izdajati svojo revijo “Vakuumist”, ki je postopoma postala vodilna strokovna revija pod uredništvom Andreja Preglja, Petra Panjana in Miha Čekade, predvsem pa pod budnimi lektorskimi očmi Jožeta Gasperiča, ki je Andreja še posebno cenil. Kot je v reviji Vakuumist leta 1999 in na sestanku uredništva leta 2016 dejal član uredništva Jože Gasperič, je revija tisto osnovno lepilo, ki ohranja društvo živo in nad vodo. Vsako strokovno glasilo stoji in pade s svojim časopisom.[2]
Jože Gasperič je tudi vzgajal svoje sodelavce v prepričanju, da mora človek vedno dobro pripraviti svoje govore, kar je ob Jožetovi osemdesetletnici ob gostilniškem omizju članov uredništva Vakuumista hudomušno povzel tedanji predsednik DVTS Miran Mozetič s priznanjem, da to pot govori povsem nepripravljen, saj so ga za tako pomemben govor pač zadolžili tik pred zdajci.
Sklep
Jože Gasperič je bil nedvomno vodilna gonilna sila DVTS in Vakuumsta zadnjih desetletij. Gotovo ne mogoče upati, da bomo njegov trud znali nadgraditi.
Literatura
Gasperič, Jože. 1999. Zgodovina delovanja Društva za vakuumsko tehniko Slovenije – DVTS = The history of the Slovenian Society for Vacuum Technique (1959 – 1999). Vakuumist. 19/3: 4-14
Jenko, Monika. 1997. Profesorju dr. Jožetu Gasperiču ob njegovem 65. rojstnem dnevu. Vakuumist. 17/3: 30–31
Pregelj, Andrej; Zalar, A. 2002. Dr. Jože Gasperič praznuje sedemdesetletnico. Vakuumist. 22/1: 27–28
[1] Jenko, 197, 30: Pregelj, Zalar, 2002, 27
[2] Gasperič, 1999, 4-14.
