“Ne govorim na pamet, ko pravim, da je jezik bistven del identitete. Pojavljajo se ideje, da bi se šli slovensko identiteto brez maternega jezika. To je lahko le skrajna možnost tam, kjer je ohranjanje slovenščine res izjemno težko, ne sme pa biti izhodišče,” je Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dejala v intervjuju v časopisu Družina – Slovenski čas.
Objavljamo nekaj izsekov intervjuja z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je bil objavljen v časopisu Družina, v prilogi Slovenski čas.
Gospa ministrica, začniva z morda najtežjim vprašanjem: kaj se dogaja s svetom, kjer je slogan “vsa življenja štejejo” razglašen za rasističnega?
Dogajanje pomeni, da slogani obvladujejo naš svet, namesto da bi bil v središču našega premisleka in ravnanj človek v vsej svoji polnosti. Ti, ki hočejo obvladovati svet prek sloganov, napadajo dve ključni tarči. Najprej razum, njegovo omejevanje in omalovaževanje, saj je že sam poskus razprave označen za neprimernega, fašističnega, v zadnji instanci pa je s tem napadeno človekovo dostojanstvo. Vsa bivanjska vprašanja, celotnega človeka se reducira samo še na nek slogan, ki je v družbo vržen s točno določenim namenom. Zame je nepredstavljivo, da v tej norosti ni več nobene meje, nobene trdnosti. Kar je veljalo stoletja, česar nihče nikoli ni postavljal pod vprašaj, ker je stalo samo na sebi, je nenadoma mogoče v trenutku ovreči, obenem pa je mogoče trditi karkoli, ne glede na to, da je iz vesolja videti, da nima trditev v sebi nobene logične zakonitosti.
Sorodno dogajanje ima v Sloveniji nešteto odslikav …
V Sloveniji seveda nič od tega ne manjka, je pa res, da se je v zadnjih mesecih vse skoncentriralo v protivladno histerijo. Vsa pestrost adreme od ekologije prek rasizma do evtanazije gre nenazadnje v en sam tok proti Janezu Janši in ljudem, ki niso proti njemu. Noben še tako logičen argument več ne zaleže.
Kako je kaj takega mogoče?
Zavedati se je treba, da ob omenjenem svetovnem sindromu, na katerega še zdaleč nismo imuni, pri nas svoje dela še revolucionarna poškodovanost, ki kolektivno duši naš prostor. Seštevek obojega prinaša še večjo radikalnost. Zadnji primer smo videli ob proslavi za dan državnosti, prvega pa že takrat, ko se je zdajšnja vladna koalicija šele sestavljala. Spomnimo se, protestniki so sami sebe imenovali koalicija proti sovraštvu, hkrati pa so pozivali k ubijanju. Na drugi strani vidimo vseskozi ponujeno roko sodelovanja. Ki jo je marsikdo tudi sprejel. Że sama koalicija je plod sodelovanja levih in sredinskih strank. A to ne velja nič, realnost jih ne zanima.
Dr. Rok Svetlič, filozof in eden redkih avtonomnih intelektualcev, opozarja, da se v takem vzdušju zabrisuje meja med deklaracijami človekovih pravic in apartheidom.
Res je. In če misel zožimo in apliciramo prav na primer omenjene deklaracije o človekovih pravicah: očitno bo po potrebi tudi ta razglašena za rasistično, ker zajema vse ljudi, ne glede na barvo kože …
Pred leti je Gorazd Kocijančič opozoril, da je današnji antisemitizem pravzaprav antikrščanstvo. Tako so danes pri nas »temnopolti« kot simbol segregacije vsi, ki se ne borijo proti vladni koaliciji in vladnemu predsedniku. Te se zmerja za fašiste in se vsak petek poziva k njihovemu linču. Tu vidimo, da velja samo trenutni slogan, tarčo pa se prilagodi. V Ameriki imamo temnopolte, ki se morajo opravičiti, ker se ne strinjajo z najnovejšo histerijo na njihov račun. In tudi v Sloveniji imamo levo usmerjene ljudi, ki so tako rekoč izobčeni, ker protivladni histeriji ne podlegajo.
Besedilo akademika dr. Kajetana Gantarja o kolesarjenju ob začetkih nacizma, ki ga je objavila Družina, je bilo vznemirljivo za marsikoga. Kakšen je vaš pogled, glede na to, da eno vaših predavanj raziskuje prav zlovešč vzpon Hitlerja na oblast?
Dr. Gantarja zelo cenim. Njegovo opozorilo je izredno dragoceno, ker pokaže na to, da je vsak totalitarizem v svojem bistvu enak, da se poslužuje enakih manipulacij z ljudmi; očitno so tudi sredstva podobna, ne glede na časovni razmik. Pri Hitlerjevem vzponu na oblast je treba kot eno ključnih postavk omeniti dominantne medije, ki so bili v službi propagande. To je bil izjemen stroj, namenjen le enemu cilju – naravnati misel ljudi izključno po meri oblasti. Sčasoma je vsako razmišljanje zunaj sloganov zamrlo. Potem je sledilo iskanje notranjih sovražnikov ter njihovo preganjanje, zapiranje. Pa manipulacija z najglobljimi čustvi, ki jih je nemški človek doživel ob ponižanju po prvi svetovni vojni. Iz srca upam, da ne zveni preveč znano za naše razmere in da neke paraoblasti pri nas niso tako močne, da bi nepovratno ugrabile državo …
Zgodovinar Jože Pirjevec pravi, kot ga navaja tržaško-goriški Novi glas, da bi dr. Lamberta Ehrlicha tudi sam ustrelil.
Škandalozna izjava nekoga, ki ga tak stavek dokončno razgalja kot režimskega zgodovinarja. To je v resnici mila opredelitev glede na to, da se pravzaprav sam oklicuje za potencialnega eksekutorja. Mene je vsekakor strah ljudi, ki se jim zdi umor upravičeno sredstvo za odstranitev drugače mislečih in vzpostavitev totalitarizma. Škandal posebne vrste pa je tudi to, da tako izjavo brez kakršnekoli distance navaja časopis, ki je naslednik Katoliškega glasa.
Kdo je bil Ehrlich? Predavali in pisali ste tudi o njem.
Slovenec v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kot odličen vzgojitelj je od mladih zahteval pokončnost, pravičnost in čuječnost do pomoči potrebnih. Bil je eden najbolj izobraženih, najbolj zavednih in sposobnih Slovencev. Ne moremo mimo njegovega narodnega dela, ki ga je opravljal med svojimi rojaki na Koroškem. Na Svetih Višarjah je mlade navduševal za samostojno Slovenijo in jo kot vizionar napovedoval. Slovenijo, ki bi bila svobodna, odprta, zavedna. Ti mladi, ki so preživeli morijo državljanske vojne, so njegovo idejo odnesli v svet in tam je zorela za pravi čas. Po vojni namreč komunistična oblast ni hotela samostojne, svobodne, odprte Slovenije. Ravno nasprotno. Zaradi take ideje je ljudi zapirala, Ehrlichove posmrtne ostanke pa odpeljala neznano kam. Kakšni strahopetci, da so se bali celo mrtvega človeka, ki so ga sami ubili. Cerkev ga je upravičeno dala na čelo slovenskih mučencev. Zdi se, da ste vi izbrali težjo zgodovinopisno pot kot prej omenjeni … Mislim, da to sploh ni bila izbira, ampak nekaj samoumevnega. Usmerjeno, centralno vodeno zgodovinopisje me ni nikoli zanimalo. Vedno sem bila prepričana, da mora biti zgodovinar najprej zavezan odkrivanju resnice. In da se resnice ne sme bati. Zavedam se tudi, da sem, tako kot vsi mi, zrasla v instrumentaliziranem zgodovinopisju, ki je služilo točno določenemu namenu in se mu še danes v veliki meri ni uspelo osvoboditi teh okov. Prav zaradi tega moramo biti vsi toliko bolj pozorni, čuječi pri presojanju dokumentov časa. Mimogrede se namreč človek zaloti pri interpretaciji, ki nam jo je vcepljal totalitarni režim.
Kdor se ne podreja tem trendom, prej ko slej tvega nalepko …
Fašizma, nacizma, revanšizma, ksenofobije … – odvisno od trenutne »modne« nalepke. Prav nasmehniti, grenko seveda, sem se morala pred kratkim, ko sem brala intervju z zadnjim partijskim sekretarjem in žal tudi prvim predsednikom Slovenije. Dejal je, da nas avtorji druge republike, kot imenuje samostojno Slovenijo, kuhajo kot žabo. V Đilasovem Novem razredu boste brali, da je to tipičen spin komunizma. To, kar počnejo sami, očitajo drugemu. Vsekakor formulacijo o kuhanih žabah v svojem nedavnem besedilu o medijih uporablja tudi predsednik vlade, a to je analiza na povsem drugi ravni.
Zaradi obletnice se razmeroma veliko govori o požigu Narodnega doma v Trstu, a zgodovinskih okoliščin javnost ne pozna podrobneje. Se vas je ob takratnem dogajanju kaj posebej dotaknilo?
Da ne poznamo zgodovinskega konteksta, je negativno spričevalo našemu šolskemu sistemu. Požig Narodnega doma je bil znanilec fašističnega raznarodovanja, ki je krepko zarezal v slovensko narodno skupnost in Primorsko. Mnogi niso zdržali neznosnega pritiska, toda mnogo Slovencev je ostalo zvestih svojemu slovenstvu. To se mi zdi pomembno izpostaviti. Njihov vsakdanji boj, najbrž ne le z zunanjim svetom, temveč tudi notranji boj, za ohranjanje slovenstva, ki so ga zmagovali z vsakim dnem posebej, nas kliče k odgovornosti tudi danes.
Po epidemiji ste že uspeli obiskati Slovence na Hrvaškem, ki šele v zadnjem obdobju stopajo iz anonimnosti. Kakšni so vtisi? Kje vidite glavne izzive?
To je bil moj prvi uradni obisk zunaj Slovenije. Na Hrvaškem opredelitev za Slovenca ni tako samoumevna, kot bi si želeli. Táko zadržanost je mogoče razumeti tudi v luči odnosa povojne jugoslovanske politike do vprašanja manjšin znotraj države. S tem, ko je potegnila republiško mejo med Slovenijo in Hrvaško, je po njenem rešila to vprašanje enkrat za vselej. Žal je bila ta v škodo Slovenije postavljena na predlog slovenskih komunistov. Na drugi strani meje so tako ostali Slovenci, ki so tam živeli stoletja. Ni čudno, da šele v zadnjih letih postopno odkrivamo to avtohtono slovensko skupnost in jo spodbujamo, da postane bolj samozavestna. Na Hrvaškem živijo tudi Slovenci, ki so se tja zaradi različnih razlogov preselili.
S porabskimi Slovenci ste se srečali kar dvakrat. Njihov odziv na klic vašega urada v času epidemije je segel v srce …
Gre za majhno skupnost, ki nima ravno močnega gospodarskega zaledja. In vendar so nesebično priskočili na pomoč, ko smo jo potrebovali. Ko so nam na mejnem prehodu predajali maske, sem imela solze v očeh.
Domoljubje je na slabem glasu …
Že dejstvo, da ga je potrebno utemeljevati kot nekaj dobrega, kaže, kako nizko smo padli. Domoljubje je povsem naravno čustvo, odnos do svojega; domovina, narod, rod, vas, hiša, družina niso prazne besede ali kulturna stvaritev. So človeške danosti, brez katerih ne moremo. Kdor se odpove temu, doživi praznino. Praznino pa se vedno z nečim polni. Ne vedno dobrim …
Spričo medijske histerije dobimo na trenutke vtis, da nam “vaša” vlada vlada sto let, ne sto dni. Kako se počutite v vladni ekipi?
Verjetno se tistim, ki se bojijo za svoje abonirane privilegije, res zdi, kot da smo na vladi že sto let … Sama se počutim malce negotovo; ne zaradi vsebine, ki jo pokrivam, ta mi je res blizu, temveč bolj zato, ker do sedaj nisem bila v politiki. Toda ko vidim, kako se moji kolegi ministri trudijo za uspešnejšo, boljšo Slovenijo, vem, da sem v pravi družbi.
Vir: sds.si
