V zadnjem času so se v slovenski javnosti razvnele razprave o (ne)pristranskosti medijev, o njihovi vojni proti vladi, celo o vojni vlade proti medijem. Prihajajo pa tudi pobude, ki naj bi pripravile resnejšo, poglobljeno in strokovno razpravo o bistvu problema. Tukajšnje besedilo želi biti prispevek k takšni razpravi. Pojavljajo se predlogi o bojkotiranju plačevanja prispevka za RTV, o zmanjšanju ali prerazdeljevanju prispevka, ki znaša nekaj manj kot 100 milijonov evrov.
Toda pred takšnimi ali drugačnimi ukrepi bi seveda morali odgovoriti na vprašanje, ali nacionalno televizijo potrebujemo ali ne; še pred tem pa bi si morali odgovoriti na vprašanje, kako aktualno novinarsko enostranskost spremeniti v nepristranskost. Temelj nepristranskosti je samostojnost. Temelj samostojnosti je primerna razdalja med državo in kulturo, v katero spada tudi novinarstvo. Angleži za sistem financiranja kulture uporabljajo izraz “at arm’s length”, kar bi lahko prevedli kot: nobene intimnosti med izvorom in pritokom denarja! Država in politika morata skrbeti za posredovanje informacij, ne za njihovo ideološko usmeritev. Medijsko konkurenco in ustrezne licence morajo uravnavati neodvisne ustanove, ki morajo poslovati na podlagi meritokracije. Tako si predstavljamo demokracijo.
Uvodna utemeljitev pobude
V slovenskem prostoru je imel odnos do svobode skozi zgodovinska obdobja različno kulturno, identitetno in politično izkušnjo. Z letom 1945, z vzpostavitvijo totalitarne oblasti, vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko le-ta propade, je prevladal monopol ideologije marksizma-leninizma in za konkretne razmere prirejena ideologija samoupravnega socializma. Zato o svobodi, v tem obdobju revolucije, nikoli ni bilo intelektualno verodostojne razprave, razen v ozkih disidentskih krogih pogumnih, poštenih ter izobraženih posameznikov.
Šele konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, zlasti pa potem, ko je na prvih poštenih volitvah, aprila 1990, zmagala koalicija novih demokratičnih zvez koalicije Demos, se je začel počasi odpirati prostor drugačnim pogledom na svobodo in delovanje družbe, ki naj jih bi omogočile ustavne pravice do svobode govora in tiska.
Vendar – Slovenija po letu 1990 ni bila sposobna opraviti reza z bližnjo preteklostjo, prejšnji sistemi in subsistemi ter oblastni položaji njihovih oligarhij so ostali nedotaknjeni. Ker se je težko prostovoljno odreči oblastnih in kapitalskih pozicij, je bivši Novi razred postal glavni zaviralec razvojnih reform. Spomnimo se na Nemčijo po drugi svetovni vojni: za ustanovitev medija, na primer založbe ali časopisa, je bilo do sredine šestdesetih let potrebno dovoljenje zavezniške oblasti. A kljub temu je Marcel Reich-Ranicki, eden najuglednejših literarnih kritikov in urednikov časopisov Die Zeitz in FAZ povojne Nemčije v pogovoru ob izidu njegove biografije pripomnil, da je bila redakcija FAZ še v poznih letih dvajsetega stoletja obremenjena z nacistično preteklostjo. Norbert Lammert, predzadnji predsednik nemškega parlamenta, pa je še leta 2015 v govoru ob 70. obletnici Holokausta navedel, da je nemški proces denacifikacije trajal več kot pol stoletja.
Slovenijo je iz Rusije in Jugoslavije vsiljena diktatura nasilno utesnjevala polnih 45 let. Letošnja obletnica osvoboditve in ustanovitve demokratične in pravne, na človekovih pravicah in svoboščinah utemeljene Slovenije obeležuje pravzaprav 30 let tranzicije od diktature do sedanjega stanja neizpolnjene in neuspešne tranzicije. Slovenska dekomunizacija očitno ni nič manj dolgotrajna od nemške denacifikacije ali od italijanske in španske defašizacije. Spominjamo, da je nacizem trajal samo 13 let, komunizem v Sloveniji pa vsaj trikrat dlje. Zato je prepričljiva in spodbudna teza Mathiasa Döpfnerja iz sodobne nemške medijske scene, ki izhaja iz uredniškega kroga Springerja in časopisa Die Welt): »Za svobodo se je treba boriti, jo braniti in upoštevati vsak dan, vendar demokratične družbe tega ne storijo dovolj odločno.«
Zaradi usidranih vzorcev mišljenja se v bivših diktaturah odnos do svobode spreminja počasi, s težavo, celo mukoma. V Sloveniji še vedno niso javno razčiščena razmerja do podjetniške in gospodarske svobode, do lastnine, konkurence in prepovedi monopolov. Ne nazadnje do pravice do svobode izražanja, medijev, govora in tiska. Od totalitarnega sistema podedovani vzorci mišljenja so globoko zakoreninjeni ter močno in nepoškodovano zasidrani v šolstvu, javni upravi, pravosodju, zdravstvu, gospodarstvu, medijih in seveda tudi v političnem prostoru ter strankah, naslednicah nekdanje politične oblasti. Tokrat poudarjamo zlasti položaj in vlogo medijev, ki naj bi predstavljali četrto vejo oblasti – tisto, ki naj nadzoruje ostale tri veje ter tako pomaga vzpostavljati odprto ter za nove ideje sproščeno družbo. Ne pa tisto in tako četrto vejo oblasti, ki se sebično podreja državnemu kapitalu, ideologiji etatizma ter kleptomanskim oligarhijam, katerih nevidna roka vodi globoko državo.
Tokrat poudarjamo zlasti položaj in vlogo medijev, ki so jim v Sloveniji nekoč v časih hladne vojne, da bi zavarovali t.i. pridobitve socializma, dodelili položaj četrte veje oblasti. Z njeno pomočjo so podpirali ostale tri veje oblasti (zakonodajno, izvršno in sodno) oz. utrjevali enotnost vseh vej oblasti. Vendar so mediji le eno od sredstev komuniciranja v družbi, del javnega mnenja, ena od možnosti nadzora javnosti nad politično oblastjo, državnim kapitalom, ideologijo etatizma, kleptomanskimi oligarhijami, katerih nevidna roka vodi globoko državo – nikakor pa ne oblast. Seveda bi si vsi skupaj želeli brati in poslušati tiskane in elektronske medije, katerih sporočila in komentarji naj bi vzpostavljali odprto ter za nove ideje sproščeno družbo.
Analiza stanja – popačena medijska pluralnost Slovenije
Monopolni državni podsistemi vplivajo na področja storitev izobraževanja, znanosti, zdravstva in kulture. Postali so del globoke države. Demokracija je naporna. Zakoni in ustava zlahka izgubljajo bitke z ideološkimi ostanki enopartijske države ter bremeni tranzicije. V pomoč so jim ljudske pobude za vzpostavitev konkurenčnih okolij, za inovativnost in razvoj, za prostost posameznika in za svobodne skupnosti v okviru države.
Mediji imajo posebni pomen za razvoj demokracije in še posebej za ohranjanje narodove identitete, kulture in jezika. Kot pravni subjekti so gospodarske družbe ali zavodi v javni ali zasebni lasti. Ena večjih ovir za njihovo uspešnost je majhno tržišče, visoki stroški produkcije in podkapitaliziranost. Ko so se vrata za tuje investicije v slovenski medijski prostor malce odprla, so investitorji kmalu ugotovili, da v Sloveniji ni pravih možnosti za kapitalizacijo njihovih investicij. Šli so drugam.
Zato je pomembno kako država preko zbranih davkov in prispevkov, na primer RTV prispevka, ter Zakona o medijih uresničuje javni interes iz 4. člena tega zakona[1] in financiranje medijev v 4.a členu. V razvidu medijev, ki ga vodi Ministrstva za kulturo je vpisanih 2337 medijev, ki izhajajo v Republiki Sloveniji. Država namenja vsem medijem za produkcijo in distribucijo medijskih vsebin na leto malenkost manj kot 99 milijonov eur. RTV Slovenija je bila v letu 2019 v tem deležu sredstev monopolno udeležena v višini 99,3 %, ki jih je pridobila preko prispevkov gospodinjstev, z izjemo socialno ogroženih in pravnih oseb. Za poslanstvo in delovanje je dobila RTV od vsakega plačnika mesečni prispevek v višini 3,77 eur za radijski sprejemnik in 12,75 eur za TV sprejemnik. V letu 2019 je RTV Slovenija iz naslova teh prispevkov pridobila za 95,8 milijonov eur sredstev, iz naslova državnega sofinaciranja še 2,4 milijona eur. Skupaj 98,2 milijona eur. V tej javni ustanovi je bilo v tem letu 2254 zaposlenih. Podatki iz finančnega poročila RTV Slovenija za leto 2019.
V letu 2019 je pristojno Ministrstvo za kulturo izvedlo razpis za sofinanciranje medijev. Uspešnih je bilo 37 medijev, ki so prejeli skupaj 599.869 eur oziroma 0,6 milijona eur. Država, ki naj bi na podlagi določb 4. člena Zakona o medijih postavljala okvir za enakopravno in demokratično obravnavanje vseh medijskih javnih interesov, le-te že z naslednjim 4.a členom istega zakona omejuje, s tem, ko ureja finančni in mišljenjski monopol (99,3%) produkcije in distribucije medijskih vsebin preko RTV Slovenija in na ta način učinkovito preprečuje vsako resno konkurenco. Vsi drugi – v tem primeru 37 od skupno 38 medijev – nimajo možnosti, da bi njihove storitve enakopravno in konkurenčno kandidirale za sredstva države in da bi tako vzpostavljali pluralno medijsko okolje.
Zato se je potrebno vprašati:
- Ali so na RTV Slovenija zaposleni najboljši in edini uredniki ter novinarji, ki naj bi bili edini sposobni, kvalificirani in dovolj verodostojni za kvalitetno izpolnjevanje 99,3 odstotnega deleža slovenskega nacionalnega medijskega interesa?
- Ali je upravičena domneva, da se je na RTV Slovenija skozi kadrovsko politiko te ustanove oblikovala svojevrstna medijska oligarhija, ki s svojim vplivom omejuje pluralnost in s tem tudi kvalitetni razvoj lastne ustanove?
- Ali finančni in mišljenjski monopol RTV onemogoča razvoj drugih medijev in s tem pluralni medijski prostor Republike Slovenije?
- Ali ni omenjeni monopol ključna nevarnost in ovira za realizacijo ustavne in zakonite pravice do svobode izražanja slovenskega ljudstva v pomenu nacionalnega volilnega telesa kot nosilca slovenske parlamentarne demokracije? Ustava namreč ne zagotavlja in ne varuje samo pravice do izražanja mnenj in posredovanja vesti, ampak v enaki meri tudi pravico do sprejemanja mnenj in vesti na sorazmeren in pluralen način, skladno s sorazmerno zastopanostjo kulturnih, političnih in verskih istovetnosti.
Finančna sredstva pridobivajo mediji tudi preko oglaševanja. Koliko znaša dejanska vsota, ki jo mediji pridobijo na trgu preko oglaševanja se ne ve. Domnevamo pa, da je ta številka večja od sredstev, ki jih medijem namenja država. Prihodki od oglaševanje so odvisni od uspešnosti medija na trgu, od njegove bralnosti in gledanosti ter, kar ni bilo še nikoli razjasnjeno, od povezav lastnikov medijev z naročniki oglaševanja, tudi podjetij v državni lasti. Koliko je preko oglaševanja prisotno sivo, politiki podložno in nenadzorovano prikrito financiranje nekaterih medijev, posredno tudi političnih strank, je nemogoče ugotoviti. O tem lahko samo sklepamo glede na številne afere, objave in analize skozi ves čas tridesetletne slovenske tranzicije.
Kot primer, ki sam po sebi odpira za bralce in poslušalce slovenskih medijev pomembno vprašanje, navajamo naslednjo primerjavo: prihodki od oglaševanja na RTV Slovenija so v letu 2019 znašali slabih 14 milijonov eur. Skupina Pro Plus, komercialna televizijska hiša pa je na slovenskem medijskem tržišču v letu 2019 ustvarila, po nepreverjenih podatkih, okrog 64 milijonov eur prihodkov. Obe TV hiši imata informativne, zabavne in športne programe, ki predstavljajo, nosijo glavnino gledanosti in oglaševalskih prihodkov. Gledanost drugih kulturnih, izobraževalnih in dokumentarnih programov je namreč majhna in več ali manj nezanimiva za oglaševalce. Primerjava oglasnih prihodkov teh dveh televizij opozarja na naslednje vprašanje: Zakaj je učinkovitost marketinških služb monopolne javne oziroma državne RTV 4,6 krat manj uspešna od skupine Pro plus?
Poseben primer znotraj TV postaj predstavlja Planet TV, v lasti Telekoma Slovenije, d.d., katerega večinski lastnik je tudi država. Investicije v ta medij so v zadnjih letih znašale več deset milijonov eur na škodo dobička te družbe in posredno na škodo državljank in državljanov, ker državni proračun kot skupna blagajna vseh slovenskih davkopačevalcev, ni dobil pričakovanih dividend iz dobička družbe.
TV programi drugih televizijskih in radijskih postaj predstavljajo v zgoraj navedenih številkah in deležih oglaševanja manjše deleže. Slednje še posebej poudarjeno velja za spletne in tiskane medije, ki doživljajo eksistenčno krizo zaradi upadanja naklad. Za navedeni upad prihodkov od oglaševanja naj bi bili krivi spletni mediji in družabna omrežja, kar je sicer res eden od upravičenih razlogov za njihovo slabšo finančno uspešnost, je pa tudi priročen izgovor za nazadovanje njihovih pozicij na medijskem trgu. Tudi vsi mainstream – beri levo usmerjeni – mediji so postali spletni mediji, ki poskušajo izgube na področju tiska kompenzirati na spletnih straneh. Nekateri mediji v Nemčiji, ZDA in Veliki Britaniji so ta razvoj uspešno izvedli in imajo danes že večje prihodke na spletu kot pri tiskanih izdajah.
Percipirana in zvračana krivda je vprašanje optike. Osrednji tiskani mediji kot so Delo, Dnevnik, Večer, katerih politično informativne rubrike so večinsko in vedno bolj v funkciji levih političnih strank, so bili še ne tako dolgo nazaj tudi bralsko dominantni. Zato bi glede na svoja finančna sredstva in novinarske kadre ta prehod zlahka uspešno izvedli – pa ga niso. Zato se ne da izogniti ugotovitvi, da so bralce izgubili zaradi svojih vsebin – ker pišejo in objavljajo samo za slabo polovico slovenskega volilnega telesa. Zakaj pa? Je temu kriv interes lastnikov, ki naj bi dajali prednost določenim vsebinam, nesposobnost, razumeti delovanje medija, pomanjkanju volje, tudi kapitala, da bi investirali v pluralne vsebine in v sodobne tehnologije?
Problematično je tudi medijsko oglaševanje preko PR agencij, ki sledijo interesom naročnikov in njihove povezave s podjetji v državni lasti. Koliko je na tem resnice vedo uredniki medijev, ker je kodeks, ki naj bi jih zavezoval, podrejen njihovi presoji in odgovornosti ter pritiskom in vplivom politike in kapitala. Slovenski medijski prostor oblikujejo vplivi ter interesi, ki pogojujejo nedemokratičnost in monopolnost – na podlagi politično in tranzicijsko zastarelega in obremenjenega Zakona o medijih. Veljavni zakon je žal srž sistema zavor aktualne medijske svobode in pluralnosti.
Kako sprostiti slovenski medijski prostor? Kako spodbuditi njegovo pluralnost? Kako iz monopolne vsebinske in kapitalne enoličnosti v kakovost, ki jo spodbuja konkurenca?
Slovenija z dobrima dvema milijonoma prebivalcev ima v primerjavi z večjimi državami, kot so Nemčija, Francija in tudi tistimi, ki so samo 4 krat večje, na primer Avstrija, po naravi manjše možnosti medijske pluralnosti. Slovenija ima manj sredstev in omejen trg. Mediji imajo zato manj komercialnih prihodkov in težje preživijo glede na vložen strošek v produkcijo. Zato potrebuje Slovenija odprto razpravo, ki naj ji sledi sistemski dogovor v obliki Resolucije o medijskem prostoru. Resolucija naj definira načela, vrednote in cilje za spodbuditev konkurenčnosti, za onemogočenje monopolov, za pluralnost in s tem potrebno raven spoštovanja pravic vseh, ne samo ene polovice slovenskih volivcev do svobode izražanja v smislu artikulacije in sprejemanja vesti in mnenj javnega pomena.
Resolucijo bi moral implementirati nov Zakon o medijih, ki naj bi zagotovil izvedbo družbenega soglasja o ciljih za vse medije ne glede na lastništvo in politično barvo, ter pod enakopravnimi pogoji za vse medijske ustanove in podjetja. Zakon bi moral zagotoviti sorazmerno razdelitev državnih sredstev za vsa področja medijskega ustvarjanja in razvoja.
V okviru Resolucije in novega zakona bi bilo potrebno urediti:
- Vire sredstev – davke in prispevke za pluralizacijo medijev: sedanji RTV prispevek in sredstva države za pluralizacijo medijev, naj se zbirajo v Skladu za pluralizacijo medijev.
- Cilje javnega interesa: katerim vsebinam – informativnim, kulturnim, gospodarsko-ekonomskim, znanstvenim, dokumentarnim, športnim – in v kakšni meri naj država namenjala sredstva preko Sklada.
- Presojo financiranja vsebin in možnosti sofinanciranja le-teh preko oglaševanja.
- Delitev sredstev Sklada po vrsti delovanja medijev: sodoben medijski prostor postaja čedalje bolj raznolik po oblikah in področjih dosega. Zato bo potrebno na novo ovrednotiti koliko sredstev se bo namenjalo medijem, ki delujejo na področju produkcije TV programov, radijskih programov, tiskanih izdaj, in spletnih vsebin.
- Izvedbo ciljev družbenega dogovora na podlagi Resolucije in novega Zakona o medijih: priprava in izvedba razpisov, organizacija ekspertnih skupin s tujimi recenzenti, kot je to že urejeno in mednarodno uveljavljeno npr. na področju financiranja raziskovalne dejavnosti.
- Pripravo medijskih vsebin opredeljenih po področjih ciljev javnega interesa.
- Pogoje za infrastrukturni in tehnološki razvoj posameznih medijev.
- Pogoje za mednarodno sodelovanje s tujimi producenti.
- Pogoje za sodelovanje medijev na razpisih Sklada glede na transparentnost lastništva in kodeks medija.
- Transparentnost oglaševanja podjetij in še posebej tistih, v katerih ima lastniške deleže država.
- Transparentnost stikov medijev s PR agencijami.
Pregledna in urejena tekmovalnost, tudi med mediji
Če slovenska parlamentarna demokracija ne bo sposobna sprejeti Resolucije in novega Zakona ne bomo vedeli kaj hočemo. Obstali bomo v istem kriznem stanju, ki podaljšuje v nedogled tranzicijske strukture posvečenih na eni in ponižanih na drugi strani. Prikrajšani bodo predvsem ustvarjalni potenciali vseh. Zavrte bodo ostale nove in boljše možnosti produkcije medijskih vsebin skladno z odgovornostjo do sredstev davkoplačevalcev. Neizogibni bodo izključevalni spori in polemike. V skrajnem primeru se bo zastavilo vprašanje ugovora vesti v državljanskem uporu proti obveznem RTV prispevku. Priča bomo nadaljnjemu umiranju na obroke monolitne in monopolne RTV, na drugi strani pa pre-počasnemu prebujanju drugih medijev. Še naprej bodo slovenski mediji daleč od profesionalnosti in standardov zahodnih medijskih prostorov.
Za konec in namesto zaključka še nekaj pristranskih ocen in priporočil iz mišljenjskega kroga Katedrale svobode:
- Dobro je, da imamo končno sposobno in učinkovito vlado s profesionalnim, izkušenim in državotvornim predsednikom vlade.
- Slabo je, da imamo parlamentarno opozicijo, katere program je zgolj »ponovni prevzem oblasti«.
- Dobro je, da je program opozicije kljub temu razvidno opredeljen z ukrepi njene eno-in-pol-letne vladavine: status quo, nobenih reform, državni denar za predvolilni populizem, politični diletantizem.
- Slabo je, da je aktualni program vlade in koalicije v trenutnih razmerah predvsem krizni management izhoda iz zdravstvene in gospodarske post-covid 19 pandemije.
- Dobro je, da nastopa proti vladi medijsko in organizacijsko močna opozicija.
- Slabo je, da ima svoje medije zgolj opozicija in slabo je, da so ti mediji brez konkurence ter zato strokovno in etično nedorasli nalogam medijev v demokraciji.
- Dobro je, da ljudje izražajo svoja mnenja in da se sami organizirajo kot aktivni državljani izven ustaljenih politično korektnih oblik izražanja in združevanja – na biciklističnih protestih, s prostovoljnimi domoljubnimi akcijami, preko twiterja, facebooka in drugih socialnih medijev.
- Slabo je, kadar so uradna ali spontana mnenja sovražna do te mere, da pozivajo k linču osebnosti ali osebe, njeni usmrtitvi ali smrti – ko debatirajo o personi, ne o stvari.
- Dobro je, da ima država na najvišjih položajih predsednika države, državnega sveta, državnega zbora in ustavnega sodišča strpne, izkušene, korektne in povezovalne osebe.
- Slabo je, da se v ustanovah javnih služb storitve izvajajo na monopolnih in etatističnih podlagah državnega lastništva v kulturi, šolstvu, na univerzah, v zdravstvu, sociali in drugje.
- Dobro je, da Slovenijo in Slovence oskrbuje vitalno drobno gospodarstvo, obrt, trgovina, kmetijstvo in gostinstvo.
- Dobro je, da največja banka ni več bankomat kleptomanskih paradržavnih elit.
- Slabo je, da je nenormalno velik delež gospodarskih organizacij še vedno v lasti ali pod kontrolo države, ne pa ustavno zagotovljenega socialno-tržnega sistema.
- Dobro je, da aktualna politična in parlamentarna polarizacija vzpostavlja pregledna razmerja med strankami in programi, med koalicijo in opozicijo.
- Dobro je, da v prvih mesecih nove vlade prevladuje demokratična tekmovalnost v politiki in gospodarstvu.
- Slabo je, da zdrava, ustvarjalna ter inkluzivna tekmovalnost sproža revolucionarne in pučistične reflekse kleptomanskih in etatističnih, tudi medijskih akterjev globoke države.
- Predlagamo mirno, stabilno in urejeno držo vseh slojev slovenskega ljudstva, ki želijo dobro svojim družinam, delovnim okoljem in državi.
Datum: 12. junij 2020
KATEDRALA SVOBODE, zanjo
Tomaž Zalaznik
Marko Balažic
Friderik Čeček
dr. Darko Darovec
dr. Peter Gregorčič
Boštjan Miha Jambrek
dr. Peter Jambrek
dr. Gorazd Justinek
mag. Damjan Mihevc
Alenka Puhar
dr. Dimitrij Rupel
dr. Zoran Vaupot
dr. Metka Zorc
[1] Država določa v 4. členu Zakona o medijih javni interes v naslednji obliki:
(1) Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne:
– za uresničevanje pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti;
– za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev;
– za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete;
– za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev;
– za kulturo javnega dialoga;
– za utrjevanje pravne in socialne države;
– za razvoj izobraževanja in znanosti.
(2) Republika Slovenija podpira razvoj tehnične infrastrukture na področju medijev.
(3) Republika Slovenija posebej podpira ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin namenjenih slepim in gluhonemim v njih prilagojenih tehnikah ter razvoj ustrezne tehnične infrastrukture.
(4) Za sofinanciranje uresničevanja javnega interesa na področju medijev iz prejšnjih odstavkov zagotavlja Republika Slovenija sredstva v državnem proračunu.
Vir: www.katedralasvobode.com
