Piše: Lucija Kavčič
Vredno se je vračati k lepi besedi, vztrajati pri njej in se navdihovati pri njeni brezčasni lepoti, je dejala prof. dr. Urška Perenič, literarna zgodovinarka in literarna teoretičarka, avtorica nove knjige o Ivanu Tavčarju Na valovih življenja ter vodja programskega odbora vseslovenskega Tavčarjevega leta, ki se je pravkar izteklo. Tavčarjeva dela ostajajo z nami, je še poudarila Pereničeva in povabila k branju slovenske književnosti.
Dr. Urška Perenič (1982) je profesorica nemščine in slovenščine, literarna zgodovinarka in literarna teoretičarka, redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Že po odlično končani gimnaziji se je podala na tečaj nemščine v München. Na Nemško, in sicer v Stuttgart, je odšla tudi med univerzitetnim dvopredmetnim študijem (po koncu katerega je prejela nagrado Slavističnega društva Slovenije), in sicer kot štipendistka Nemške službe za akademsko izmenjavo DAAD, ter se tja znova odpravila po uspešno opravljenem doktorskem študiju literarnih ved, to pa na Inštitut za medijske raziskave Univerze v Siegnu. Sodi med najdejavnejše raziskovalce na področju literarne vede, je avtorica mnogoštevilnih znanstvenih in strokovnih razprav in več znanstvenih monografij – pa seveda univerzitetna profesorica slovenske književnosti in mentorica številnim zaključnim nalogam na različnih stopnjah študija. Leta 2021 ji je Študentski svet Filozofske fakultete UL podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo. V zimskem semestru 2012/13 je bila gostujoča profesorica za slovenščino na slavistiki Univerze na Dunaju, predavala je na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu, na Karlovi univerzi v Pragi, na Univerzi v Tübingenu in še kje. En mandat je bila članica Strokovne komisije za književnost pri Prešernovem skladu, zdaj sedi v komisiji za Trubarjeva priznanja in zaključuje svoje predsedovanje programskemu odboru vseslovenskega leta Ivana Tavčarja. Med njenimi zadnjimi dosežki izpostavimo vodenje raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja ter znanstvene monografije: Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa, s katero je 2021 zaznamovala Jurčičevo leto, Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja (2022) ter Ivan Tavčar: Na valovih življenja (2023). Prvi dve omenjeni monografiji sta bili podlagi za scenarija za dokumentarno-izobraževalna filma o Jurčiču in Pesjakovi v produkciji TV Slovenija pod scenaristično taktirko Tatjane Markošek. Maja 2023 je Urška Perenič ob prvi obletnici smrti tržaškega slovenskega pisatelja Borisa Pahorja nastopila v evropskem parlamentu, septembra 2022 pa pred župnijsko cerkvijo sv. Magdalene v Sodražici pomagala slavnostno odkriti doprsni kip literarnemu zgodovinarju in teoretiku, svojemu največjemu strokovnemu vzorniku dr. Ivanu Prijatelju.
Slovenska literatura in branje je najbrž vaša strast; katero obdobje vam je najbliže? Glede na vašo doktorsko razpravo, ki obravnava čitalnice, je to 19. stoletje – zakaj?
Kot literarnovedno strokovnjakinjo me morajo do neke mere zanimati vsa obdobja oz. vsa slovenska književnost, čeprav je tudi res, in tega ne skrivam, da čutim (naj)večjo duhovno afiniteto do starejših obdobij, ki predstavljajo temelje naše nacionalne književnosti. Znatno pozornost pa namenjam 19. stoletju, ki se mi je izmed vseh obdobij zdelo vselej dogajalno izjemno razgibano in živahno, in sicer na najrazličnejših področjih delovanja in ustvarjanja. Torej tudi na področju slovenske književnosti, ki se je tako na način opozicije kot izmenjave z (nadrejeno) nemško kulturo prav v tem času suvereno vzpostavljala kot samosvoja entiteta. To pa zlasti zato, ker je obstajala močna narodna zavest. Slovenska književnost 19. stoletja nam morda najlepše demonstrira, da skrb za javno rabo slovenščine ni dovolj – če ni zavesti (ki jè celo aktualni zakon o javni rabi slovenščine po mojem védenju ne omenja nikjer). Čitalnice, ki jih omenjate, so kot narodnokulturne ustanove veliko skrb namenjale jezikovni in narodni omiki, h kateri sodita branje slovenskih časopisov in knjig ter gledališka dejavnost, ki je pomagala tlakovati pot profesionalnemu slovenskemu gledališču. Raztresene po vsem etničnem ozemlju so čitalnice vzporedno s prvo slovensko ljudsko založbo Mohorjevo družbo literaturo približevale široki publiki, kar me je preprosto očaralo in me ob zavedanju o dandanašnjih nizkih nakladah slovenskih leposlovnih knjig še vedno prevzame.
Kaj je za vas najbolj vznemirljivo in zanimivo, ko se ukvarjate z življenjem in delom tega ali onega slovenskega avtorja?
Brez vsakršnega dvoma je zanimivo, vznemirljivo in tudi navdušujoče (vnovično) prebiranje posameznih tekstov, sploh če se mi ob tem, opremljeni s podatki o življenju in delu tega ali onega avtorja oz. avtorice, začnejo odpirati novi pomeni in smisli. Včasih porajanju svežih pomenov botruje vzporedno rokovanje z arhivskim gradivom, tudi tistim, za katerega nekateri literarnovedni strokovnjaki menijo, da je bilo že docela pregledano in se zato k njemu ni vredno vračati. Pred časom me je poklical filozof dr. Evgen Bavčar, navdušen nad pogovorom z menoj v oddaji Beremo, saj da mi je po njegovem prepričanju v slovenski literarni vedi, do katere je precej kritičen, uspelo znova odkriti slovenski tekst. Vznemirljivo je torej odkrivati tekst! Ne pa ga, takó meni tudi Bavčar, samo podcenjujoče in v maniri, ki je značilna samo za del komparativistike, na silo vpenjati v evropski in mednarodni kontekst, sploh če zaradi tega o njem, slovenskem tekstu torej, ne povemo nič zares bistvenega. Ob splošni evropski in planetarni dinamiki je v slovenski literaturi navzoča tudi posebna, samo njej lastna dinamika, ki si zasluži poglobljeno in resno obravnavo.
Kaj je pa tisto, kar vas pritegne, da z užitkom preberete kakšno sodobno delo slovenskega avtorja? Bo današnji čas tudi pustil kaj za zanamce, da bodo brskali po arhivih?
Po tej literaturi posegam po svojem navdihu in se prepuščam boljkone naključnim izbiram. Le redko me k njej napelje kritiško mnenje. Pač pa bi izpostavila revijo Bukla s priporočili za dobre knjige. Na moji domači delovni mizi in okrog nje so ta čas nagrmadeni dragoceni izvodi tržaške revije Zaliv, v kateri sta kritične prispevke objavljala tudi Viktor Blažič in Franc Miklavčič in bila zaradi tega obsojena na zapor, spodoben kup knjig Jožeta Javorška, Darwinovo Poreklo človeka in spolni izbor, Antologija nemške poezije 20. stoletja in kritična izdaja Kinder- und Hausmärchen bratov Grimm, knjiga o Handkeju, lepi beli knjigi Šepetanje Tomaža Šalamuna in Metke Krašovec ter Zima vezilja Svetlane Makarovič, Melvillov Moby Dick in Timmermansov Pieter Bruegel pa Stendhalov roman Rdeče in črno; berem sijajne Autobiografske zapise hrvaškega literarnega teoretika in zgodovinarja ter krležologa Stanka Lasića o njegovem intelektualnem odraščanju, kar pa še zdaleč ni vse. Sliši se veliko, pa pravzaprav ni: znameniti dirigent Leonard Bernstein je redno bral po 20 knjig hkrati. Če dan razdelimo na trikrat po osem ur za delo, počitek in prosti čas, hitro ugotovimo, da je prekratek, zato si dovolim svoj čas namenjati po svoji presoji vrednim knjigam, ki me različno nagovarjajo.
Kar zadeva literarni arhiv, po katerem me sprašujete, pa bi rekla, da je njegova struktura v velikem spreminjanju, prav v tem trenutku in pred našimi očmi. Pristnega rokopisnega gradiva, ki je poprej predstavljalo ključen segment pisateljskih zapuščin, praktično ni več, zaradi česar pa vrednost znatno raste tovrstnemu obstoječemu gradivu. To gradivo je tudi zanimivejše od e-virov, ki jih bo treba v bližnji prihodnosti na primeren način vključiti v zapuščinske fonde literatov. Vendar arhivski strokovnjaki že ugotavljajo, da je e-gradivo vsaj za zdaj in tudi pri nas zelo efemerno, kar pomeni, da ga zna gradivo na papirju in pergamentu ali kakem drugem materialu krepko preživeti.
Ste morda brali nagrajeni zgodovinski roman o Rudolfu Maistru mladega (mislim da 15-letnega) avtorja Andraža Babška?
Ne, a hvala za bralski namig. Pač pa precej dobro poznam Maistrovo pesniško knjigo Kitica mojih (1929), ki sem jo v preteklih letih rada umeščala na seznam leposlovne literature za namen študija slovenske književnosti. Prav tako naj kot domnevna nasprotnica risoromanov oz. stripov [nasmeh] ob Maistru omenim knjigo Naš Maister, v katerem nas po življenjski poti slavnega generala v besedi in sliki vodita Mihael Glavan in Damijan Stepančič.
Ste stroga profesorica? Se študentom pozna »duh časa«, pri tem mislim telefone, tablice in posledično manj branja, zaradi časovne oddaljenosti morda slabše razumevanje literature 19. in 20. stoletja, in podobno … ali pa se motim?
Težko sodim o tem, kako stroga sem, pač pa bi prej rekla, da minimalni standardi znanja posebej na višjih ravneh izobraževanja padajo. (In so vsaj po mojem mnenju na osnovnošolski ravni zastavljeni previsoko, tako da je ob vsem nepotrebnem balastu danes morda še najteže izdelati prav osnovno šolo.) Naj nadaljevanje mojega odgovora ne zveni kot samohvala, a če je strogost to, da skozi predavanja in priporočanje literature »navdušujem za poglobljen študij literature in nadaljnje samostojno raziskovanje, o katerem sem s študenti vedno pripravljena še dodatno debatirati in jim svetovati« (takó mdr. piše v priznanju za nadpovprečno pedagoško delo, ki mi ga je Študentski svet Filozofske fakultete podelil oktobra 2021), potem sem zadovoljna. Res se trudim dati vse od sebe. Kar zadeva vpliv tehnologij na branje, pa temu žal ne more ubežati nihče od nas. Pač pa se moramo vsi bolj potruditi za poglobljeno branje, ki mu v literarni vedi pravimo tesno branje, ang. close reading (tu soglašam s sodbo prof. dr. Milene M. Blažić, ki je opozorila na neustrezen in neroden pojem »branja na višji ravni«, ki se je na veliko uporabljal ob nedavnem Ljubljanskem manifestu). Problematičnost razumevanja zaradi časovne oddaljenosti? Slednja je v vseh zgodovinsko usmerjenih vedah nujna. In vsaj zase lahko rečem, da preteklost razumem bolje kot sočasnost.
Tavčarjevo leto je za nami. Ko pogledate nazaj, ali ga ocenjujete kot uspešnega? Je bilo naporno? Kako je potekalo?
Tavčarjevo leto je res že za nami, ostaja pa z nami naprej Tavčarjeva literatura. Bilo je zelo uspešno in prijetno naporno. Želim izpostaviti nedavni simpozij v organizaciji Slovenske matice in Filozofske fakultete UL, ki sva ga programsko oblikovali in vodili s kolegico, filozofinjo in tajnico-urednico prve omenjene ustanove dr. Ignacijo Fridl Jarc. Na njem s(m)o raziskovalci vélikega Poljanca osvetlili iz več zornih kotov, upoštevaje raznolikost dejavnosti, ki jih je opravljal (pisatelj, politik, odvetnik, sokol idr.). Pozabiti ne gre niti na panojsko razstavo o Tavčarju in Poljanski dolini na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju, ki s(m)o jo odprli septembra in pri kateri gredo velike zasluge domači občini Gorenja vas-Poljane, medtem ko država za sicer vseslovensko leto Ivana Tavčarja vsaj neposredno ni prispevala praktično ničesar. Meseca maja je bila slavnostna akademija, s katero so v Poljanski dolini počastili tako Tavčarja kot stoletnico Sokolskega doma in na kateri je bil slavnostni govornik odvetnik dr. Peter Čeferin, medtem ko so odlomke literarnih del prikazali člani Kulturnega društva dr. Ivan Tavčar Poljane. Sama sem sodelovala v dokumentarno-izobraževalnem filmu Ivan Tavčar v produkciji RTV Slovenija; je del televizijske serije (Ne)znana poglavja slovenske zgodovine, predvajan pa je bil novembra. Tedaj je luč sveta ugledala tudi moja znanstvena monografija o pisatelju, ki je izšla pri založbi Beletrina.
Slovenska književnost 19. stoletja nam morda najlepše demonstrira, da skrb za javno rabo slovenščine ni dovolj – če ni narodne zavesti.
Je morda prineslo nova spoznanja o Tavčarju? Katera?
Gotovo. Toda – kaj sploh pomeni »novo spoznanje«? Klasika je namreč večno mlada in nova. Zato mislim, da bilo bolje kot o tem, kaj je pri Tavčarju konkretno novega, razmišljati v smeri, kako ga mladim in mlajšim približati in razložiti na nov, svež in inovativen način. Če merite na mojo knjigo, potem lahko ponovim, da v njej niso osveženi samo posamezni podatki iz pisateljevega življenja, ki sem jih skušala nevsiljivo, včasih v obliki opomb, vključiti v besedilo, ampak je novo tudi branje njegovega pripovedniškega opusa. Knjiga Na valovih življenja, dogajalno razpeta med ljubljanskim Bregom in grobnico na Visokem, ima svojo in jasno tezo, ki jo bo bralec, ki se bo odzval njenemu povabilu, gotovo razumel. Mora pa knjigo seveda prebrati v celoti, od začetka do konca.
Se vam zdi 19. stoletje vsaj tako razburkano kot čas, v katerem živimo zdaj? Knjiga o Tavčarju ni prva, napisali ste tudi knjigo o Josipu Jurčiču, in gotovo ni zadnja – o katerem avtorju bomo brali v prihodnje? Je po vašem veliko tega, kar vemo o slovenskih avtorjih, povezanega v stereotipe?
Vsaka doba je po svoje razburkana ter ima svoje temne in svetle trenutke. V času, ki ga živimo, po eni strani vlada izobilje materialnih dobrin, po drugi lahko opazimo vsakovrstne izprijenosti. Vseeno pa se sama trudim tipati za svetlobo – tudi v besedi, klasiki, tradiciji. Kjer jo navsezadnje najde tudi Tavčar. Pa v ljubezni in hrepenenju prav tako.
Želim si, da knjiga o njem ne bi bila moja zadnja. Med njo in knjigo o Jurčiču je še ena zame pomembna znanstvena monografija z naslovom Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja, ki sem jo decembra 2022 izdala pri Mohorjevi družbi. Ker vse tri skupaj pokrivajo nezanemarljiv del slovenskega literarnega življenja zlasti v drugi polovici 19. stoletja, hkrati nakazujejo v smeri pisanja integralnejše zgodovine slovenske književnosti tega razdobja. Boste pa v prihodnje najbrž izpod mojega peresa prej lahko brali še o Janku Kersniku. Stereotipna ali točneje neoriginalna je gotovo izjava, da bil Ivan Tavčar, ki mu gre letos upravičeno velika pozornost, liberalni politik, sploh ko se skuša liberalizem njegove dobe na silo priličiti določeni politični usmeritvi današnjega časa. Tavčarjev, če hočete, tavčarjanski liberalizem zagovarja individualnost človeka in njegovih pravic (omenimo enakost pred zakonom, pravico do svobode, a tudi lastnine), vendar je hkrati narodno obarvan. Prva stranka, ki so jo 1894 ustanovili liberalci, je bila Narodno napredna stranka.
Luiza Pesjakova je bila, kot ste dejali v intervjuju Beremo, Prešernova občudovalka in prav Prešernove poezije so bile zanjo velik vzor. Kako je bilo biti pesnica in pisateljica v njenem času?
Biti pesnica, pisateljica in dramatičarka v njenem času (kajti bila je vse troje) je bilo po svoje neobičajno, saj je bil literarni svet pretežno rezerviran za moške. A je po drugi plati treba reči, da je bila Pesjakova vrojena v zelo spodbudno okolje in je bila svojčas med sodobniki priznana. Velja pa ne samo za Prešernovo občudovalko, ampak tudi najbolj nadarjeno učenko. Naš največji pesnik je njeno nadarjenost prepoznal in jo zato spodbujal k pesnjenju. Vse pisanje Pesjakove je bilo dolgo časa slabo poznano. Z njo se ukvarjam približno dvajset let, pa lahko rečem, da se o njej resneje in več govori šele v zadnjih letih. Pred štirimi leti sem poskrbela za znanstvenokritično izdajo njenega romana Beatin dnevnik, ki sem ga opremila s spremno študijo, v kateri sem predstavila sveže rezultate nekaterih svojih raziskav; mdr. sem razkrila literarno dogajališče romana, česar poprej ni ugotovil nihče in je grad Snežnik na Notranjskem, ter prva pokazala na njeno zgledovanje pri švedski pisateljici Fredriki Bremer. No, tedaj je v medijih, za kar sem v imenu Luize zelo hvaležna, zavladalo veliko zanimanje za njen opus. Po Beatinem dnevniku je bila v okviru slovenskega programa na Radiu Trst nedavno posneta radijska igra, ki bo premierno predvajana v prihodnjem letu in se je zelo veselim, medtem ko je v produkciji TV Slovenija letos nastal dokumentarno-izobraževalni film, v katerem sem prav tako sodelovala. Scenarij zanj se naslanja na mojo knjigo Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja, v kateri sem obravnavala njene slovenske pesmi za otroke in mladino, ki jih je objavljala v mladinskem listu V(e)rtec in izdala v pesniški zbirki Vijolice ter ob katerih sem uvedla oznako otroški pesniški bidermajer.
Poleg simpozija o Tavčarju ste vodili tudi simpozij o Borisu Pahorju pod naslovom Književna republika Borisa Pahorja, vodite pa tudi istoimenski raziskovalni projekt. Povejte, prosim, nekaj več o tem.
Drži, sem vodja omenjenega projekta, ki sem ga na prijazno povabilo v začetku leta 2022 prijavila na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in ga septembra istega leta na veliko veselje vseh dejansko pridobila. Za omenjeni inštitut je bil to po več letih suše prvi pridobljeni tovrstni projekt. Med glavnima ciljema projekta smo si zadali preučitev avtobiografskega jaza v celotnem Pahorjevem opusu ter popis, ureditev in obdelavo njegove literarne zapuščine, katere največji del predstavlja pisemska korespondenca, točneje, na tržaškega Odiseja skozi drugo polovico 20. stoletja naslovljena pisma drugih. Gre za korespondenco krajevnih, regionalnih in planetarnih razsežnosti.
Konec novembra so bili na simpoziju, ki je potekal pod okriljem ali kar dobesedno streho Slovenske matice, kjer je Pahorjev stalni dom, javnosti prvič predstavljeni preliminarni dosežki projekta. V enem od svojih dveh referatov sem za javnost, ki vsebine projekta ne pozna detajlno (in ga niti ne more), spregovorila o načinu popisovanja pisateljeve zapuščine. Nato pa sem kot glavna redaktorica in upravljavka celotne baze podatkov, ki je bila osnova za izvajanje statističnih analiz s pomočjo odprtokodnega programa, predstavila grafe in literarne zemljevide, ki sem jih prav tako izdelala sama, in ob njih razjasnila časovne in prostorske razsežnosti Pahorjeve pisemske republike, spregovorila o različnih tipih pisem oz. dopisov, dopisniški mreži, in sicer tako z vidika pisateljevih personalnih kot institucionalnih stikov. Rezultati so impresivni. Na simpoziju so z navdihujočima referatoma nastopili prof. ddr. Igor Grdina, ki je na podlagi študija pisateljeve zapuščine tematiziral odnos med pahorjansko osebnostjo, zgodovino in romanom, ter diplomantke Tereza Bernik, Neža Kočnik in Ema Terpin, ki so se osredinile na Pahorjev odnos do mladih, kakor se kaže skozi pisma. – Vsi štirje našteti in moja malenkost smo tudi glavni (so)delavci pri projektu. – Izmed drugih nastopajočih naj omenim dr. Nežo Zajc ter dragocene in udarne prispevke Andreja Lokarja, Ravela Kodriča, dr. Davida Bandlja, Petra Kovačiča Peršina, prof. ddr. Irene Avsenik Nabergoj. Posebno omembo si zasluži strokovna sodelavka v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki je partnerska ustanova pri projektu in skrbnica pisateljeve zapuščine, in sicer dr. Barbara Jesenovec, ki se simpozija ni udeležila, a je vse dolgo leto odlično sodelovala s projektno skupino in pomagala urejati pisma.
Pogovarjati se o umetni inteligenci in jo tudi uporabljati je danes moderno. Ali menite, da bi na primer naslednik današnjega ChatGPT lahko ustvarjal literarne tekste? Ali analize literarnih besedil? Najbrž je nemogoče, da bi povsem nadomestil človeka, oziroma kaj menite o taki možnosti?
Že danes imamo programe, ki znajo analizirati literarna oz. vsakršna besedila in s katerimi lahko rudarimo po tekstih. Vendar ne morejo nadomestiti človeka. Za zdaj. In ga najbrž, tako upam, ne bodo nikoli. Samo primer, kako nespameten je ChatGPT pri našem Tavčarju. Ko sem ga vprašala, kdo je Ivan Tavčar, mi je postregel z vrsto netočnosti. Med drugim mi je povedal, da je bil novinar, rojen leta 1860 v Dornberku, ki da ga je celo opisoval v svojih delih. ChatGPT sem dejala, da to ne drži, in ga opozorila na napačne podatke, ki mi jih je posredoval. Pa je takoj odvrnil, da se je Tavčar rodil v Dednem Dolu, ponovil, da je bil eden od ustanoviteljev Narodne stranke, kar ne drži povsem, in dodal, da je bil znan po političnem delovanju. – Ob slednjem lahko vidite, kako hitro se umetna inteligenca uči klišejev. – Ker pa mi ni dalo miru, sem ChatGPT še izzvala, kaj ve o Visoški kroniki. Ob tem se ni dal prepričati, da to ni delo Frana Saleškega Finžgarja, ampak me je skušal kar trikrat zapeljati na kriva pota, si zatem premislil in rekel, da gre za knjigo Frana Detelja (in ne vsaj Detele). Končal je z ugotovitvijo, da Agata v omenjenem delu sploh ne nastopa in da sam kot umetna inteligenca nima dostopa do konkretnih vsebin Visoške kronike. Ugotovitev pa taka.
Gotovo ste spremljali dogajanje v zvezi s slovenskim knjižnim sejmom v Frankfurtu. Kako gledate na slovensko udeležbo in ves vihar okoli Žižkovega nastopa? Kaj (če kaj) bo imelo slovensko knjigotrštvo od tega?
Po pravici povedano, ne nadrobno, saj me ne zanima v neliterarnih medijih vzporedno in vsiljivo ustvarjana resničnost – tudi zato ne, ker je v tem, ustvarjanju »druge« resničnosti torej, neprimerno boljši literarni medij oz. besedna umetnost, ki sem ji zavezana. Omenjeni nastop pa je bil, kakor sem tudi že povedala, po mojem skromnem mnenju neprimeren. Seveda zanj ne bom uporabila
slabšalnega in zelo žaljivega izraza, ampak spomnila, da pesniški almanah, ki ima v naslovu čebelico (ta je mdr. simbol sodelovalnosti!) in je prvič izšel 1830, nikakor ni bil in ni niti danes izraz kake »duševne nerazvitosti«. In še manj totalitarizma, na kar se je namigovalo – celo v povezavi z idiotizmom.
Sicer sta dogodek kot živi priči že javno in kritično pokomentirali tako dr. Ignacija Fridl Jarc kakor ravnateljica celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič (in sicer v zadnji številki revije Zvon), ki je zapisala, da so se Slovenci tistega večera v Frankfurtu počutili izigrane in osramočene. Nobena od njiju ni spregledala niti tega, da si je Boris Pahor »zaslužil« mesto na stripovski polici pod oznako »comic«. A tako je, ljudje imamo pač različne predstave o tem, kaj pomeni primerno, ustrezno in močno predstavitev nekoga, kot je tržaški velikan iz mesta v zalivu. Na zadnje vprašanje ne poznam odgovora, ker nisem jasnovidna, a ker je bilo rečeno, da je FKS predvsem knjigotrški dogodek, se moram strinjati s kulturnim in literarnim zgodovinarjem prof. ddr. Igorjem Grdino, da se bodo morali njegovi učinki meriti zelo konkretno, v številkah.
Ko mi je voditelj oddaje Beremo dejal, da si nekateri moji kolegi ne upajo priti v njegovo oddajo – in se mi prijazno zahvalil, ker sem prišla –, sem bila zelo presenečena. Jaz sem vendar svoboden človek in predvsem svobodna ženska.
V spremljevalnem programu knjižnega sejma v Frankfurtu je bila tudi razstava o Almi Karlin, ki pa je bila, kot smo izvedeli, precej šlampasto pripravljena, saj so pripravo razstave izpulili iz rok kustosinje, izjemne poznavalke Alminega življenja, dr. Barbare Trnovec. Bi to želeli komentirati?
Razstavo sem si zaradi časovne stiske (v Frankfurt sem namreč prvenstveno potovala zaradi razstave o Francetu Prešernu) lahko le na hitro ogledala v družbi kolegice, umetnostne zgodovinarke in pomočnice ravnatelja NUK dr. Ines Vodopivec. Zdela se nama je zanimiva. Šele pozneje sem prebrala zapis in kritiko dr. Barbare Trnovec, ki je brez dvomov ena največjih poznavalk Karlinove (ob njej gre omeniti tudi Jernejo Jezernik). Kaj naj rečem? Škoda. Žalostno. In vendar za naše razmere tako neznansko znana »metoda«.
V intervjuju za STA ste v začetku leta dejali, da politike ne marate, da vas zanima le kot nazor literarnih ustvarjalcev, da se laže približate njihovemu delu. Se je to kaj spremenilo oziroma ali je politika kakor koli vplivala na izvedbo Tavčarjevega leta (recimo pri financiranju programa …)? Ali, če vprašam drugače, je preučevanje politike iz časa avtorjevega življenja (pa ne le Tavčarjevega) kaj vplivalo na vaš odnos do politike nasploh?
Res je in to se ni spremenilo. Ne zanima me. Kakor je res, da me zanimajo nazori književnikov, saj tudi skoznje lahko do neke mere razumem njihovo pisanje. In imam, kakor sem tudi že povedala, svoj kompas in svoje mnenje, ki pa ga ne želim nikomur vsiljevati. To se mi zdi toliko bolj pomembno, ker opravljam poklic in poslanstvo profesorice, zato se morajo vsi moji poslušalci čutiti vsaj približno enako nagovorjene. A saj gotovo tudi veste, kako zelo se pri nas trudijo predalčkati ljudi. Jaz se trudim ne početi tega. Zato ne bom nikoli mogla razumeti tistih, ki slovenstvo ozkosrčno delijo na dva dela: tistega, ki je na ravni tenstanega krompirja in židane marele, in onega, ki je emancipiran in etabliran (?!). Zakaj pa bi se sploh morali deliti na dve skupini? Poleg tega slehernemu človeku pritiče dostojanstvo.
Ko mi je voditelj oddaje Beremo dejal, da si nekateri moji kolegi ne upajo priti v njegovo oddajo – in se mi prijazno zahvalil, ker sem prišla –, sem bila zelo presenečena. Jaz sem vendar svoboden človek in predvsem svobodna ženska. Lahko argumentirano in kulturno izražam svoja stališča k vsaki posamezni stvari. In mi ni treba imeti mnenja o čisto vsem. Zlasti kot strokovnjakinja za slovensko književnost pa se želim in pravzaprav moram o slovenski knjigi pogovarjati na vse strani in z različnimi ljudmi. Spoštljivo. Védenje o družbenopolitičnih okoliščinah Tavčarjevega časa me je samo še bolj potrdilo v spoznanju, da se je vredno vračati k lepi besedi, vztrajati pri njej in se navdihovati pri njeni brezčasni lepoti.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
