Drago Gajo in Jazz Club Gajo sodita med žive legende slovenskega džeza. Ne le zaradi izjemne kvalitete samega Gaja kot glasbenika in kluba z njegovim imenom, ki pomeni pomemben prispevek k slovenski kulturi, ampak tudi zaradi njegovega donkihotskega boja za obstanek kluba, v katerem živi džez. Iz imenitne lokacije v središču mesta na Beethovnovi ulici nasproti parlamenta ga je vrglo tajkunsko podzemlje, na drugi lokaciji, na vrtu Društva slovenskih pisateljev, je dobil odpoved od čudaškega vodstva tega društva, ki je pred meseci postavilo na cesto tudi kultni Pen klub. Gajo ni odnehal in je v tretje postavil klub, ki sedaj nosi ime Jazz Paradise. Veliko razlogov in izzivov torej za pogovor z Dragom Gajem.
Konec lanskega leta ste praznovali četrt stoletja dolgo glasbeno tradicijo Jazz Cluba Gajo, ob tem pa izdali tudi zgoščenko.
Vse od leta 1994 na Miklavžev večer praznujemo obletnico kluba, ob 25-letnici delovanja pa smo praznovanje obogatili z izidom zgoščenke, ki je tesno povezana s klubom in predstavlja skupek slovenskih džezovskih uspešnic. Čeprav so na njej različni izvajalci, so na klub vezane vse skladbe, povsod sem navzoč tudi sam kot bobnar. Nekatere skladbe smo posneli v klubu, večina pa je bil posneta v studiih RTV Slovenija.
Kljub vsem težavam dolgo vztrajate na svoji poti. Že sama zvrst glasbe je precej specifična in ni priljubljena med širšo publiko.
Ljubljana je znana po treh stvareh: arhitekturi, medicini in džezu. Vse od Plečnika do danes velja, da se študentje medicine in arhitekture ukvarjajo z džezom. Slovenija ima bogato tradicijo te zvrsti glasbe, ki izvira iz 20. let prejšnjega stoletja. Eden prvih slovenskih džezistov je bil zaveden tržaški Slovenec Miljutin Negode. Kot Slovenec v Trstu ni bil več zaželen, preselil je v Novo mesto in tam ustanovil godbo, kasneje pa je v Ljubljani ustanovil džezovsko skupino. Tako je nastala prva resna slovenska džez skupina. Še danes ostaja džez priljubljen tudi med mladimi, predvsem med študenti medicine in arhitekture.
