Piše: Dr. Matevž Tomšič
T. i. afera Black Cube se sprevrača v svoje nasprotje. Iz zgodbe o vmešavanju tujih obveščevalcev v slovenske notranje zadeve, konkretno v volilni proces, se spreminja v zgodbo o instrumentalizaciji obveščevalne službe Sova za potrebe tedanje vladajoče politike.
Spomnimo se: ob objavi posnetkov z nekaterimi pomembnimi ljudmi iz levega omrežja, v katerih so prostodušno razlagali o razširjenih koruptivnih praksah, je bila v javnost lansirana zgodba, po kateri naj bi te posnetke, pridobljene z nepooblaščenim snemanjem, pripravili v izraelski zasebni varnostni organizaciji z zgoraj omenjenim imenom, in sicer v španoviji z Janezom Janšo in njegovo stranko. S tem naj bi skušali vplivati na rezultat parlamentarnih volitev. Robert Golob in njegovi ljudje so nonstop razlagali o malodane napadu na suverenost države, Janša je bil dobesedno označen za veleizdajalca. Pri vsem tem so se sklicevali na dokaze, ki naj bi jih pridobili v Sovi.
No, pred kratkim je direktor Sove Joško Kadivnik, dan preden je bil zamenjan, na seji parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb priznal, da ni nobenih dokazov o tem, da so te posnetke pripravili Izraelci. To, s čimer se je operiralo v javnosti (podatki o prihodih v Slovenijo, najemi taksija, domnevni obiski na Trstenjakovi ulici itd.), so bili torej v najboljšem primeru nekakšni nejasni namigi, še bolj verjetno pa je, da je šlo za namerne insinuacije ali celo konstrukte.
Razlaga o vpletanju sovražnih tujih elementov v slovensko politiko ob kolaboraciji tedanjega prvaka opozicije, aktualnega premierja, se je sesula kot hišica iz kart. Namesto nje se je razkril utemeljen sum ene največjih zlorab obveščevalnega aparata v zgodovini samostojne Slovenije. Ali so Sovini obveščevalci aktivno sodelovali pri produciranju konstrukta o »tujem vmešavanju« ali so se zgolj pustili vplesti v politične igre, niti ni tako zelo pomembno. Najmanj, kar lahko rečemo, je to, da je njihov šef »pokrival« Goloba in njegove pri njihovih sfabriciranih obtožbah. Če v zgodbo vključimo še informacijo (ki je ni nihče zanikal) o stanovanju v neposredni bližini sedeža stranke SDS, v katerem naj bi bili nameščeni obveščevalci, dobi ta sum dodatno težo. V vsakem primeru bi bilo treba izvesti temeljito preiskavo. In tisti, ki bi se izkazali za odgovorne za to zlorabo, bi morali odgovarjati – kazensko!
Pri lansiranju te očitno sfabricirane zgodbe v javnost ne moremo mimo vloge osrednjih medijev. Ti so Golobu in njegovim, skupaj z levičarskimi aktivisti iz kvazinevladnih organizacij tipa Inštitut 8. marec ali Danes je nov dan, vneto sekundirali pri širjenju njihovega narativa. Iz dneva v dan so reciklirali njihove obtožbe, ne da bi se kakor koli poglobili v zadevo in preverjali njihovo verjetnost. Promovirali so tiste, ki so trdili, da so bile volitve zaradi vmešavanja »zunanjega sovražnika« nelegitimne. Zdaj pa, ko je celo tedanji prvi mož obveščevalcev potrdil, da ni dokazov o takšnem vmešavanju, so vsi po vrsti utihnili.
Instrumentalizacija obveščevalne službe v predvolilne namene je resda ena najhujših zlorab s strani bivše vladajoče garniture, nikakor pa ne edina. Po številu teh je Golobova vlada, seveda v spregi s svojimi zakulisnimi botri, močno presegla vse svoje predhodnice. Spomnimo se parlamentarnih komisij, ki so se sprevrgle v inkvizicijsko preganjanje nasprotnikov, pa »čiščenja janšistov« v policiji, na javni radioteleviziji in še kje, politično motiviranih postopkov ter obsodb nasprotnikov leve politike in še bi lahko naštevali. Če se kdo vpraša, zakaj so si vse to privoščili, je odgovor preprost: Zato, ker so si lahko! Ker tisti, ki bi morali vladajočim »gledati pod prste«, se pravi nadzorne institucije, mediji, civilna družba itd., tega niso počeli. Nasprotno, mnogi od njih so jim »držali štango« pri takšnem početju.
