Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavne volitve v Združenih državah Amerike niso prinesle poraza samo Demokratski stranki, predvsem njeni predsedniški kandidatki Kamali Harris. Izid teh volitev je tudi poraz celotnega progresivističnega omrežja za oblikovanje javnega mnenja. Na njegovem vrhu so osrednji mediji, ki so se v veliki večini odkrito postavili na stran Harrisove. Že bežen pogled na njihovo poročanje je pokazal izrazito pristranost, saj so na eni strani silovito udrihali po nekdanjem predsedniku in republikanskem kandidatu Donaldu Trumpu, na drugi pa povzdigovali Harrisovo ali vsaj prikrivali njene slabosti. Na enakih pozicijah je bil pretežni del nosilcev popularne kulture. To se je pokazalo v političnem angažmaju hollywoodskih zvezdnikov in drugih osebnosti iz sveta zabave, ki so v veliki večini glasno podprli kandidatko demokratov. Pri tem so kazali do Trumpa bolj ali manj odkrit prezir.
Vendar vse to ni pomagalo. Pokazalo se je, da ima takšna promocija omejen doseg. Še več, kot kaže, je silovito demoniziranje Trumpa pri mnogih Američanih doseglo nasprotni učinek. Ko so se temu pridružili še pravosodni organi v New Yorku, ki so ga obsodili na zelo spornem procesu − večina ljudi ga je dojela za politično motiviranega − je nekdanji predsednik pridobil status žrtve vladajočega establišmenta. Zaradi tega so se »navadni« ljudje, ki imajo pogosto zamere do institucij sistema, še bolj poistovetili z njim.
Vsa ta silna medijska propaganda ni mogla prikriti dvoličnosti progresivcev, katerih eksponentka je bila Harrisova. Ta je prišla v tokratni kampanji še posebej do izraza. Trumpu so očitali žaljivost tisti, ki so njegove podpornike označevali za »smeti«. In tega niso počeli samo anonimni spletni aktivisti, ampak sam predsednik Biden. Ti, ki so jih polna usta enakosti, obravnavajo tiste, ki ne podpirajo »prave« politike, malodane za manjvredne. In Trumpu so očitali avtoritarne težnje tisti, ki si na vse načine prizadevajo za omejevanje svobode govora. Grožnje z uvajanjem nadzora nad vsebinami, ki se pojavljajo v množičnih medijih in na družbenih omrežjih, so stalnica levih politikov in mnenjskih voditeljev na obeh straneh Atlantika. To se sicer deklarira v imenu boja proti dezinformacijam, lažnim novicam in sovražnemu govoru, kar pa je le krinka za izločanje idej in pogledov, ki niso v skladu s progresivnim kanonom in ki nasprotujejo levičarskim politikam. Ali direktno rečeno – gre za željo po cenzuri!
So pa te volitve razkrile, kako je progresivna politika tudi v ZDA okupirala ključne družbene podsisteme. Zelo poveden je podatek, da je v prestolnici Washingtonu več kot dvaindevetdeset odstotkov volivcev glasovalo za Harrisovo (sic!). Ker so tam ključne državne ustanove, si lahko mislimo, da so v njih v ogromni večini zaposleni podporniki demokratov. To pomeni, da ti skoraj v celoti obvladujejo zvezno administracijo. Če k temu dodamo še velike medije in tehnološke velikane (njihovi vodilni ljudje v večini prav tako podpirajo demokrate – izjema je edino Elon Musk), potem dobimo omrežje vplivnih centrov, ki družno izvajajo progresivistično indoktrinacijo.
Stanje, ko pride do sprege družbenih centrov moči z namenom utišanja določenih pogledov in izločanja določenih nazorskih orientacij, predstavlja veliko nevarnost za demokracijo. Bistveno večjo kot t. i. napadi politikov, kot je Trump, na medije. Prav on si je za enega od prioritetnih ciljev zadal razbitje »režima za izvajanje cenzure«. Posebej pohvalna je pobuda za sprejetje »digitalne listine pravic«, ki bo posameznike varovala pred arbitrarnimi posegi zunanjih instanc v njihovo svobodo izražanja denimo v smislu samovoljnega odstranjevanja objavljenih vsebin. Na ta način bo onemogočena – ali vsaj zelo otežena – zloraba velikih spletnih platform v politične namene.
