Piše: dr. Metod Berlec
Ob 30. obletnici tednika Demokracija bom izjemoma malo bolj oseben, saj gre za pomemben medijski dosežek, h kateremu sem sam prispeval svoj del, čeprav moram priznati, da si v otroštvu nikoli nisem mislil, da bom zašel v medijske vode, postal novinar in urednik. A izhajam iz narodno zavedne kamniške krščanske družine. Mojega starega očeta so po drugi svetovni vojni razglasili za »reakcionarja« in ga za pol leta zaprli – samo zato, da so mu nacionalizirali več hiš, katerih lastnik je postal z garanjem pred vojno. Pomembno je k mojemu pogledu na svet prispeval moj oče, ki je bil že od nekdaj kritičen do komunističnega totalitarnega režima in do SFRJ ter nam je doma govoril, da bi se morala Slovenija osamosvojiti. Z njegovo pomočjo sem kmalu ugotovil, da so časopisi, radio in televizija v službi enopartijskega režima in da je do njih treba držati kritično distanco. Ter da v Sloveniji nujno potrebujemo spremembo režima, demokratizacijo in medijsko svobodo.
Jugoslovansko gospodarsko krizo, naraščajoča nacionalna vrenja, slovensko pomlad, demokratizacijo, osamosvojitev in začetek tranzicije sem aktivno doživljal skozi vsa srednješolska in študentska leta. Opravljal sem številna študentska dela, kot profesor zgodovine in geografije poučeval na eni izmed osnovnih šol in vodil obiskovalce po razstavi Slovenci v XX. stoletju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. A ker nisem imel službe za nedoločen čas, sem si rekel, zakaj se ne bi preizkusil v novinarstvu. Najprej me je k sebi na Mag vzel legendarni urednik Danilo Slivnik. Tam sem se naučil osnov novinarske obrti. Sledil je klic z Demokracije, nato pa zaposlitev za nedoločen čas marca 2001. A preskok z Maga na Demokracijo je bil poučen: z najsodobnejših računalnikov in programov tistega časa na zastarele računalnike propadlega Slovenca. Najprej sem na Komenskega, kjer smo imeli uredništvo, delal na starem Macintoshu, ki je bil uporaben samo za pisanje tekstov. V sami novinarski sobi pa je bil samo en sodoben računalnik, ki je imel dostop do svetovnega spleta. Sčasoma so se razmere izboljšale. Po spletu okoliščin sem v začetku leta 2002 postal najprej vršilec dolžnosti, nato pa glavni in odgovorni urednik Demokracije. V času prve Janševe vlade sem poleg urednikovanja prvič postal še direktor našega založniškega podjetja Nova obzorja. Vsak mesec sem nato za uredništvo kupil po en sodoben osebni računalnik (PC). Za normalno novinarsko delo …
V preteklosti je bila naša revija pogosto edini medij v Sloveniji, ki ni podlegel orkestriranim pritiskom levičarskega mainstreama in ni skupaj z drugimi tulil v isti rog. Demokracija ni demonizirala pomladne politike, ampak jih je branila. Predstavljali smo njihova stališča in objavljali tudi to, kar so drugi zavestno zamolčali. Skupaj s prvo urednico Vido Kocjan smo nadaljevali njeno odlično delo in dali prostor ljudem, ki so bili v prejšnjem sistemu ponižani in razžaljeni, hkrati pa smo predstavljali alternativne rešitve. Zavedali smo se svojega poslanstva, zato smo objavljali ekskluzivne zgodbe, ki so odmevale v celotni javnosti – od afere Udba.net aprila in maja 2003 ter Delovih plač aprila 2006 do razkritja plagiatorstva ministrice za izobraževanje aprila 2015. V tej smeri bomo delali še naprej!
