Piše: Bogdan Sajovic
Pretekli konec je potekal zdaj že tradicionalni Pohod za življenje, shod v Ljubljani, v katerem udeleženci slavijo dar življenja. Aktivisti za abortus so organizirali protiprotest in v predigri tudi razdejali razstavo, ki je opozarjala na število otrok, ki so bili umorjeni še v maternicah; gre za 700 tisoč otrok, odkar je bil v Sloveniji omogočen legalen umor še nerojenega otroka. Mimogrede, to je tudi povzročilo demografsko luknjo, ki naj bi jo zapolnili z migranti tretjega sveta.
No, pohod in protipohod ter revolucionarni vandalizem aktivistk za abortus je sprožil reakcije na spletnih omrežjih in žolčno debato glede splava. Zagovorniki splava so kot običajno operirali s floskulami, češ da je otrok v maternici »skupek celic, ki se ne zaveda okolice in ni sposoben samostojnega življenja«. Če pustimo ob strani, da smo vsi ljudje »skupek celic«, otrok še dolgo po rojstvu ni sposoben samostojnega življenja. Obstaja tudi precej skupkov celic, ki zaradi nesreč ali bolezni niso sposobni samostojnega življenja. In obstajajo tudi skupki celic, ki zaradi duševnih bolezni niso sposobni ne le samostojnega življenja, ampak se tudi ne zavedajo okolice. No, pred meseci je raziskovalni oddelek na medicinski fakulteti v superprogresivnem Bostonu objavil raziskavo, v kateri zatrjujejo, da se otroci že v maternici zavedajo, če so rojeni v napačnem biološkem spolu, po domače povedano, zavedajo se svoje transspolnosti. Hm, le kam je izginil skupek celic, ki se ne zaveda samega sebe? Nam je progresivna stroka torej desetletja lagala ali pa so progresivci že tako zblazneli, da padajo v nasprotja celo glede svojih lastnih »znanstvenih dognanj«? In v zadnjem času se iz teh krogov širijo vse glasnejši pozivi k uzakonitvi evtanazije. Bog se nas usmili, če ti obsedenci, ki namesto daru življenja slavijo kult smrti, dobijo zakonsko možnost, da bi lahko odločali o usodi »skupkov celic« …
